VSL sodba II Cp 2593/2012

Jedro

Pri določanju deležev se upošteva ne le prispevek k nastanku skupnega premoženja, temveč tudi prispevek pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je primerjalo dohodke pravdnih strank v celotnem obdobju skupnega življenja.

Darilo, dano enemu od zakoncev, predstavlja njegovo posebno premoženje.

Pomoč sorodnikov načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, lahko pa zainteresirani dokaže, da je bila namenjena le njemu.

Izrek

I. Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da predstavlja delež tožnice na skupnem premoženju 55/100, delež toženca pa 45/100 ter se višji tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba toženca in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, ki obsega nepremičnino parc. št. 1646/99, k. o. X, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z dvoriščem. Razsodilo je, da je delež tožnice 59/100, delež toženca pa 41/100. V presežku, kolikor je tožnica zahtevala višji delež, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo oziroma razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je razlika v dohodkih med pravdnima strankama zmotno ugotovljena. Glede na izvedene dokaze je bilo razmerje v zaslužkih 63 % proti 37 % v njeno korist. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je bil nedenarni prispevek toženca bistveno večji od prispevka tožnice. Takšen zaključek temelji na neresničnih dejstvih, ki niso bila predmet dokazovanja. Sodišče je kršilo določbe postopka, saj je v prvi sodbi ugotovilo, da je bil nedenarni prispevek zakoncev enakovreden. Po analogni uporabi 359. člena ZPP sodišče ne bi smelo spremeniti razlogov v njeno škodo, saj nobena od strank razlogov sodbe v tem delu ni izpodbijala, v ponovljenem postopku pa tudi niso bila ugotovljena nova relevantna dejstva. Sodišče se je oprlo le na izpovedbe toženčevih prič, medtem ko njenih prič ni zaslišalo. Za dokazovanje neresničnosti toženčevih navedb je predložila izjave prič, ki jih je sodišče ocenilo kot nepomembne. V svojih vlogah je že pojasnila, zakaj izpovedbama toženčevega očeta in sina pravdnih strank ne gre slediti. Poleg tega je sin povedal, da se dogodkov iz družinskega življenja pred letom 2006 slabo spominja. Pravi, da so razlogi sodbe pomanjkljivi in v nasprotju z njenim izrekom. Glede na to, da je njen delež v dohodkih vsaj 63 % in da je v skupno premoženje vložila 28.905 EUR posebnega premoženja, bi moral biti njen delež na skupnem premoženju višji od 59 %. Nenazadnje je bil tudi nematerialni prispevek strank enakovreden. O tem, zakaj je njen delež le 59 %, sodba nima razlogov. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Njen uspeh v pravdi je skoraj 40 %, zato je upravičena do povračila pravdnih stroškov.

4. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče v premajhni meri upoštevalo njegov bistveno večji nedenarni prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja. Upoštevaje ugotovljena dejstva in uveljavljeno sodno prakso bi morala biti deleža strank enaka ali vsaj tolikšna, kot sta bila priznana v prvi razveljavljeni sodbi. Vztraja na stališču, da predstavlja znesek 34.349,49 DEM oziroma 17.562,62 EUR njegovo posebno premoženje. Sodišče je napačno interpretiralo izjavo z dne 29. 11. 2001, iz katere jasno izhaja, da sta mu starša ta znesek v obliki odpisa dolga podarila. S tem se je strinjala tudi tožnica, ki je izjavo podpisala. Kar zadeva drugih daril sorodnikov, je podal določne trditve, ki jih je detajlno specificiral v prilogi kot dokaz. Sodišče tako neupravičeno navaja, da so njegove trditve pavšalne. Pravi, da je prejemal gotovinska plačila in bonitete na roko tudi po letu 2001, vendar priče o tem zaradi možnih davčnih posledic niso upale povedati. Kljub temu, da se je strinjal, da so njegovi prihodki od inštrukcij in sojenja košarkaških tekem zanemarljivi, pa njihova vsota ni zanemarljiva. Opozarja, da je bila hiša kupljena leta 1996, ko so bili prihodki zakoncev primerljivi. Nominalni prihodki tožnice so v zadnjih treh letih znašali približno 35 % vseh njenih prihodkov v času skupnega življenja, skupno premoženje pa se v zadnjih letih dejansko ni povečevalo. Kaj je tožnica počela s svojimi dohodki, mu ni znano. Sodišče bi moralo pri določanju deležev upoštevati tudi, da je bila pomoč njegovih staršev namenjena le njemu.

5. Pravdni stranki sta na vročeno pritožbo nasprotne stranke odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

6. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti glede določitve deležev na skupnem premoženju, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kot to trdi tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, katere elemente je upoštevalo pri določanju deležev strank na njunem skupnem premoženju. V skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je upoštevalo tako materialni kot nematerialni prispevek strank pri ustvarjanju skupnega premoženja. Ugotovilo je, da so bili dohodki tožnice v relevantnem obdobju višji od dohodkov toženca, in sicer je bilo razmerje v zaslužkih približno 60 % proti 40 % v prid tožnice. Nadalje je ugotovilo, da je tožnica v skupno premoženje vložila približno 29.000 EUR svojega posebnega premoženja, toženec pa je prevzel bistveno večjo obremenitev pri opravljanju domačih del ter pri varstvu, vzgoji in oskrbi otrok. Izpodbijana sodba ima torej jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato očitana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Pravno neupoštevne so pritožbene navedbe toženca, da sta imeli stranki v obdobju pred nakupom stanovanjske hiše, ki predstavlja njuno skupno premoženje, primerljive dohodke in da je imela tožnica najvišje dohodke v zadnjih letih skupnega življenja. V skladu z drugim odstavkom 59. člena ZZZDR se pri določanju deležev upošteva ne samo prispevek k nastanku skupnega premoženja, temveč tudi prispevek pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je primerjalo dohodke pravdnih strank v celotnem obdobju skupnega življenja. Da bi tožnica svoje dohodke porabila v lastne namene, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Poleg tega je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je precejšen del sredstev za nakup stanovanjske hiše predstavljalo posebno premoženje strank in posojila, slednja pa sta stranki odplačevali v času, ko so bili dohodki tožnice višji od dohodkov toženca. Da je potrebno pri presoji višine deleža na skupnem premoženju upoštevati celotno obdobje skupnega življenja zakoncev, je tudi stališče ustaljene sodne prakse (1).

9. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in izračune prvostopenjskega sodišča, da je bilo v relevantnem obdobju razmerje v zaslužkih med pravdnima strankama približno 60 % proti 40 % v prid tožnice. Višino dohodkov je sodišče ugotovilo na podlagi dohodninskih odločb, upoštevalo pa je tudi izpovedbi toženčevih delodajalcev, ki sta potrdila, da je toženec do leta 2000 del plače prejemal na roko. Na tožencu je bilo dokazno breme glede trditev, da je bil njegov dejanski dohodek višji od uradno prikazanega (7. in 212. člen ZPP). Ker toženec ni dokazal, da bi prejemal plačo na roko tudi po letu 2001, je sodišče pravilno štelo to zatrjevano dejstvo kot nedokazano (215. člen ZPP). Kar zadeva navedb tožnice, da je bilo razmerje v zaslužkih 63 % proti 47 % v njeno korist, gre pojasniti, da v konkretnem primeru eksakten matematični izračun razmerja v zaslužkih ni bil mogoč, saj je sodišče razpolagalo le z okvirnimi podatki o delu dohodka, ki ga je toženec prejemal na roko. Če je sodišče pri rednih dohodkih toženca zaokrožilo nekoliko navzgor, pa pri izračunu njegovih dohodkov ni upoštevalo izrednih dohodkov od inštrukcij in sojenja košarkaških tekem in se tako navedeni razliki poravnata. Da bi bili izredni dohodki toženca tako visoki, da bi navedeno razliko presegli in s tem bistveno vplivali na ugotovljeno razmerje v zaslužkih pravdnih strank, pa ob izpovedbi toženca, da je šlo za neredne in zanemarljive dohodke, ni mogoče zaključiti. Sicer pa je potrebno poudariti, kar je storilo že sodišče prve stopnje, da ugotavljanje deležev na skupnem premoženju ni odvisno le od matematičnega preračunavanja višine plače, temveč od različnih prispevkov v celotnem obdobju skupnega življenja (2).

10. Sodišče prve stopnje je pri določitvi deležev pravilno upoštevalo, da je tožnica v skupno premoženje prispevala približno 29.000,00 EUR posebnega premoženja. Ni mogoče pritrditi tožencu, da predstavlja pomoč sorodnikov (v obliki dela pri hiši, nakupa gradbenega materiala za hišo in skrbi za otroka pravdnih strank) njegovo posebno premoženje. Po stališču ustaljene sodne prakse se pri določanju deležev na skupnem premoženju pomoč sorodnikov načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, lahko pa zainteresirani dokaže, da je bila namenjena le njemu (3). Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila pomoč sorodnikov namenjena le tožencu, kateri dokazi bi to izkazovali, pa toženec v pritožbi ne pojasni. Ob povedanem se navedbe toženca, da je o pomoči sorodnikov podal določne trditve, izkažejo za nerelevantne.

11. Pač pa toženec utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča, da predstavlja denarni znesek 34.349,49 DEM oziroma 17.562,62 EUR darilo obema zakoncema in tako njuno posebno premoženje po enakih delih. Iz listine z dne 29. 11. 2001 z naslovom ˝Darilo˝ jasno izhaja, da sta toženčeva starša navedeni denarni znesek v obliki odpusta nevrnjenega dela posojila podarila tožencu in ne obema pravdnima strankama. Tožnica je listino podpisala, v tožbi pa je tudi sama navedla, da je bil v njej navedeni znesek podarjen tožencu. Besedilo izjave je jasno, zato sodišče prve stopnje, ob odsotnosti nasprotnih dokazov, ni imelo podlage za zaključek, da je bilo darilo dano obema zakoncema. Darilo, dano enemu zakoncu, pa predstavlja njegovo posebno premoženje. V postopku ni bilo sporno, da so bila posojena sredstva uporabljena za nakup hiše pravdnih strank. Toženec je torej podarjena sredstva vložil v skupno premoženje, kar je bilo potrebno upoštevati pri presoji višine njegovega deleža na skupnem premoženju.

12. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila pretežna skrb za otroka in gospodinjstvo na strani toženca. Sodišče je svoje zaključke sprejelo na podlagi celovite in skrbne presoje vseh izvedenih dokazov, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je sama skrbela za dom in družino, kar pa nima opore v izvedenih dokazih. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec pretežno skrbel za dom in družino, tožnica pa se je posvečala karieri. Med drugim sta tako izpovedala tudi sin pravdnih strank in toženčev oče. Pritožnica navaja, da izpovedbama navedenih prič ne gre slediti, vendar za to ne poda utemeljenih razlogov. Ne drži, da bi sin pravdnih strank izpovedal, da se skupnega življenja pred letom 2006 slabo spominja. Sin je zaslišan povedal, da se skupnega življenja spominja odkar živijo v T. oziroma od pričetka osnovne šole, to je približno od leta 1998. Da se spominja obdobja pred letom 2006, pa tudi sicer izhaja iz njegove izpovedbe. Pritožnica navaja, da je imel toženčev oče v popoldanskem času dopolnilno dejavnost, kar samo po sebi še ne pomeni, da ni bil prisoten v njihovem življenju. Navedb iz pripravljalnih vlog v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot del pritožbe (4).

13. Kar zadeva očitane kršitve dokaznega postopka, je pritožbeno sodišče že v prejšnjem postopku pojasnilo, da bi morala tožnica zatrjevano kršitev grajati pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Tožnica procesne kršitve ni grajala niti v novem postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ne trdi, da tega ni mogla storiti pravočasno (primerjaj list. št. 149 in 220 ter 286.b člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov, da bi bilo dejansko stanje zaradi neizvedbe dokazov zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Tožnica v pritožbi niti določno ne pojasni, kaj konkretno bi predlagane priče povedale oziroma kaj konkretno bi izjave prič dokazale. Navaja le, da bi predlagani dokazi prikazali bolj realno podobo o nematerialnih prispevkih strank in da bi negirali neresnične izjave toženca. Takšne navedbe pa v pravilnost in popolnost dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne vnašajo nobenega dvoma.

14. Tudi očitek kršitve 359. člena ZPP ni utemeljen. Po navedeni zakonski določbi sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Vprašanje, ali gre za spremembo odločitve na slabše, se presoja izključno s primerjavo izrekov sodb (5). V konkretnem primeru je odločitev izpodbijane sodbe v primerjavi z razveljavljeno sodbo za pritožnico ugodnejša, zato očitana kršitev ni podana.

15. Upoštevaje, da je tudi toženec vložil v skupno premoženje svoja posebna sredstva v višini 17.562,62 EUR, mu pripada višji delež na skupnem premoženju, kot ga je določilo sodišče v izpodbijani sodbi. Kljub temu pa ugotovljeno dejansko stanje (bistveno višji dohodki tožnice, večji vložek tožničinega posebnega premoženja, določeno angažiranje tožnice pri skrbi za dom in družino) utemeljuje zaključek, da je tožnica v večji meri prispevala k skupnem premoženju in da zato njen delež na skupnem premoženju presega delež toženca (6). Sodni odločbi, s katerima toženec utemeljuje polovični delež na skupnem premoženju, v dejanskem pogledu z obravnavano zadevo nista primerljivi (7). Upoštevaje ugotovljene prispevke strank je po presoji pritožbenega sodišča pravno pravilen zaključek, da je delež tožnice na skupnem premoženju 55/100, delež toženca pa 45/100. Tožničin finančni prispevek pa ni tolikšen, da bi tožnico upravičeval do še višjega deleža.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in v skladu s 358. člena ZPP odločitev o velikosti deležev (I. in II. točka izreka) spremenilo tako, da je delež toženca na skupnem premoženju zvišalo na 45/100, delež tožnice pa je znižalo na 55/100 ter je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. S spremembo sodbe se uspeh strank v postopku ni bistveno spremenil, zato pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) ni poseglo. Za odločitev, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka, je imelo sodišče podlago v drugem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica utemeljuje svojo zahtevo za povračilo pravdnih stroškov z uspehom v pravdi, pri čemer pa je bil njen uspeh v pravdi manjši od uspeha toženca.

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženca, ki je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 711/94 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 852/2001.

(2) Tako odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 434/2004, II Ips 730/2006, II Ips 831/1994.

(3) Na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 1087/2008, II Ips 977/2008, II Ips 976/2008.

(4) Tako J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 225.

(5) Tako J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 484.

(6) Podobno odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 101/2000 in II Ips 317/2003.

(7) V zadevi II Ips 491/2002 se zakonec z višjimi dohodki ni angažiral v gospodinjstvu in družini; v zadevah II Ips 491/2002 in II Ips 427/2010 zakonec z višjimi dohodki v skupno premoženje ni vložil svojih posebnih sredstev.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4590/2010
• VSL sodba II Cp 4227/2010
• VSL sodba II Cp 1533/2012