<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba III U 356/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:III.U.356.2013

Evidenčna številka:UN0021257
Datum odločbe:24.01.2014
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Nevenka Zajc(poroč.), Igor Lučovnik
Področje:UPRAVNI POSTOPEK - OKOLJSKO PRAVO
Institut:okoljevarstveno soglasje - stranski udeleženec - pravni interes - vplivno območje

Jedro

Tožena stranka po presoji sodišča tožniku utemeljeno ni priznala statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja. Po določbi drugega odstavka 64. člena ZVO-1 namreč pravni interes za udeležbo v postopku izkazujejo le osebe, ki stalno živijo ali katerih nepremičnine se nahajajo v vplivnem območju, določenem v Poročilu o vplivih na okolje. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da izdelano Poročilo o vplivih na okolje, ki ga ne uvršča v vplivno območje ni ustrezno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Agencija RS za okolje (organ prve stopnje) v točki 1. izreka združil tudi pritožbo A.A. (tožnik) v en postopek z ostalimi pritožbami vloženimi zoper okoljevarstveno soglasje št. 35402-10/2012-47 z dne 14. 6. 2013. Z 2. točko izreka pa je organ prve stopnje vse pritožbe vložene zoper navedeno okoljevarstveno soglasje zavrgel. Po 3. točki izreka v postopku stroški niso nastali, po 4. točki pa pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ prve stopnje, pritožbe zoper navedeno okoljevarstveno soglasje zavrgel, na podlagi drugega odstavka 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Na podlagi podatkov v spisih obravnavane zadeve, organ prve stopnje ugotavlja, da pritožniki niso izkazali pravnega interesa, ki je za sodelovanje stranskih udeležencev določen v 43. členu ZUP in da je bilo glede priznanja takega statusa pritožnikom tudi že pravnomočno odločeno s sklepi izdanimi tekom postopka z dne 29. 10. 2012. Zato zaključuje, da pritožniki niso osebe upravičene za vložitev pritožbe.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju pritožbeni organ) je z odločbo številka 35402-40/2013/2, dne 13. 9. 2013 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

Tožnik izpodbija že navedeni sklep o zavrženju njegove pritožbe zaradi: nepravilne uporabe zakona in podzakonskih predpisov, kršitve določil postopka, ki so vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve; nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačnega sklepa o dejanskem stanju. Navaja, da živi v neposredni bližini odlagališča in da to dejstvo za oba organa sploh ni sporno. Zato se z zaključkom obeh organov, da ni uspel dokazati statusa stranskega udeleženca in zato ni upravičen do vlaganja pritožbe ne strinja. S tem v zvezi toženi stranki očita predvsem napačno uporabo 10. člena Uredbe o odpadkih, ki se v zadevi okoljevarstvenega soglasja uporablja poleg Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Po navedenem določilu je namreč treba z odpadki ravnati tako, da ni ogroženo človekovo zdravje in da ravnanje ne povzroča škodljivih vplivov na okolje. Upravni organ pa je kljub navedenemu določilu zaključil, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa. Poleg tega upravnemu organu očita tudi kršitve določil postopka, kar vse je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, vrne zadevo organu prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov, ki so tožniku nastali v tem postopku.

Tožena stranka, ki je sodišču poslala upravne spise meni, da sta odločitvi obeh organov pravilni in zakoniti.

Mestna občina Nova Gorica, kot nosilec posega B. za katerega je izdano okoljevarstveno soglasje številka 35402-10/2012-47 z dne 14. 6. 2013 (v nadaljevanju prizadeta stranka), v odgovoru na tožbo tožniku najprej očita, da v tožbi sploh ni navedel tožene stranke. V nadaljevanju pa navaja okoliščine (pravnomočnost navedenega okoljevarstvenega soglasja, zamud roka za vložitev zahteve za vstop v postopek) zaradi katerih meni, da tožnik nima več pravnega interesa za obravnavano tožbo. V zvezi z nepravilno uporabo 10. člena Uredbe o odpadkih, ki ne ureja vprašanja pogojev za stransko udeležbo tožnika v postopku okoljevarstvenega soglasja, pa prizadeta stranka pripominja, da zgolj bližina prebivanja (glede na določbo 64. člena ZVO-1), ni pravno relevantna. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pravilen in na zakonu utemeljen. Tožena stranka je tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, kot tudi v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato sledi njeni utemeljitvi in razlogov za svojo odločitev ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V obravnavani zadevi za tožnika ni sporno dejstvo, da je organ prve stopnje o njegovi zahtevi za vstop v upravni postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg: B. voden pod št. 35402-10/2012, že odločil s sklepom z dne 29. 10. 2012, ki je postal na podlagi odločbe pritožbenega organa z dne 5. 3. 2013 dokončen. Ker tožnik zoper dokončen sklep o nepriznanju statusa stranskega udeleženca v navedeni zadevi, upravnega spora ni sprožil, to pomeni, da je postal navedeni sklep organa prve stopnje pravnomočen.

Materialni predpis, ki je v obravnavani zadevi podlaga za vodenje upravnega postopka za izdajo okoljevarstvenega soglasja je Zakon o varstvu okolja (ZVO-1). Ta v drugem odstavku 64. člena določa osebe, ki imajo pravico kot stranski udeleženci sodelovati v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja in dovoljenja. Po navedenem določilu so to osebe, ki na območju, na katerem nameravani poseg povzroča obremenitve okolja, ki lahko vplivajo na zdravje in premoženje ljudi, stalno prebivajo ali so lastniki ali posestniki nepremičnine (vplivno območje). V poročilu o vplivih na okolje, na podlagi katerega se po 54. členu ZVO-1 opravi presoja vplivov na okolje, pa mora biti opredeljeno tudi vplivno območje (6. točka drugega odstavka 54. člena ZVO-1).

Tožbena trditev, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni pravilno uporabila določbe 10. člena Uredbe o odpadkih, ob upoštevanju že navedenih določil ZVO-1, na ugotavljanje oseb, ki imajo po drugem odstavku 64. člena ZVO-1 pravni interes za sodelovanje v postopku, po presoji sodišča ne more vplivati. Vplivno območje je namreč določeno v poročilu o vplivih na okolje in ne v Uredbi, na katero se tožnik sklicuje. Iz izpodbijanega sklepa in niti iz navedb v tožbi pa ne izhaja, da tožnik na vplivnem območju stalno prebiva, niti, da je tožnik lastnik ali posestnik nepremičnine, ki je uvrščena v vplivno območje. Zato tudi tožbena trditev, da tožnik živi v neposredni bližini posega, na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati.

Ker je iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisih razvidno, da je bilo za poseg, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje izdelano Poročilo o vplivih na okolje (št. 100411-m z dne 16. 3. 2012 z dopolnitvami z dne 2. 8. 2012, 3. 10. 2012 in 24. 5. 2013 - Poročilo), tožnik pa v postopku zahteve za priznanje statusa stranke, ni izkazal da navedeno Poročilo ni ustrezno, ker ga ne uvršča v vplivno območje, to pomeni, da tožnik ne more izkazati niti pravnega interesa po določbi 43. člena ZUP. Po navedeni določbi imajo, glede na določbe ZVO-1 (glej točko 11. te obrazložitve) pravni interes le osebe, ki stalno živijo ali katerih nepremičnine se nahajajo v vplivnem območju določenem v Poročilu o vplivih na okolje.

Po presoji sodišča tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava iz že navedenih razlogov ni utemeljen. Ker temelji izpodbijani sklep na dejstvih, ki so za priznanje statusa stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja določena v ZVO-1, tožena stranka pa je v postopku izdaje izpodbijanega sklepa spoštovala tudi določbe ZUP, so brez dejanske in pravne podlage tudi preostali tožbeni razlogi.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.

K točki II. izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

ZVO-1 člen 54, 54/2, 54/2-6, 64, 64/2.
ZUP člen 43.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0ODcz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*