<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 961/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.961.2017

Evidenčna številka:VSL00010263
Datum odločbe:07.03.2018
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko (preds.), Lidija Leskošek Nikolič (poroč.), mag. Valerija Jelen Kosi
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - pravno priznana premoženjska škoda - izgubljeni dobiček - določanje višine izgubljenega dobička - fiksni in variabilni stroški - trditveno in dokazno breme - sklepčnost tožbe - vročanje sodnih pisanj - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - prekluzija dejstev - stroški sodnega tolmača - preložitev naroka - opravičilo izostanka - izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank - odločitev o pravdnih stroških

Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička nesklepčen, ker naj bi tožeča stranka enačila izgubljeni dobiček z izgubljenim prihodkom, s tem ko je izgubljeni dobiček opredelila le kot razliko med nakupno in prodajno ceno blaga. Teorija in sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na primere, ko gre za dolgoročno oziroma dolgotrajno poslovanje oškodovanca, ki je bilo zaradi škodnega dogodka prekinjeno oziroma ovirano, v predmetni zadevi pa gre za enkratni posel preprodaje blaga, ki ni bil realiziran, tako da v zvezi z njim drugih (variabilnih) stroškov poslovanja, kot jih je navedla že tožeča stranka, niti ni mogoče pričakovati. Breme opredelitve morebitnih drugih (dodatnih) variabilnih stroškov je bilo zato na toženi stranki, ki pa takšnih navedb ni podala.

Ni dvoma, da je tožena stranka tožbo s prilogami (te je tožeča stranka sprva predložila v nemškem jeziku) kljub napaki pri vročanju dejansko prejela, saj je nanjo pravočasno odgovorila, pri čemer se je vsebinsko opredelila tako do navedb v tožbi kot tudi do njenih prilog. Overjen prevod priloženih prilog je nato sodišče toženi stranki vročilo dne 3. 3. 2016, tako da se je do njih še enkrat opredelila v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2016. Glede na pojasnjeno se tožena stranka na kršitev pravil o vročanju ne more sklicevati (šesti odstavek 139. člena ZPP).

Opravičiti izostanek ne pomeni le navesti razloge zanj, ampak za te razloge predložiti tudi ustrezna dokazila.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v III. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še odškodnino v višini 31.460,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2015 dalje do plačila;

- v IV. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 17.122,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila;

v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se v po njej izpodbijanem a nespremenjenem delu, to je v III. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.460,31 EUR od 1.6.2012 do 1.6.2015, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem a nespremenjenem delu, to je v I. in II. točki izreka, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 1.378,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, stroške odgovora na pritožbo tožene stranke pa mora tožeča stranka nositi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 13. 4. 2017 toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki 236.735,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni plača tožeči stranki še odškodnino 2.707,37 EUR in 1.765,40 CHF v evrski protivrednosti 1.447,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2012 dalje (II. točka izreka). V III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine v višini 31.643,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2012 dalje. Končno je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 15.984,38 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper del III. točke izreka, v katerem je zavrnjen njen zahtevek za plačilo odškodnine v višini 31.460,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2012 dalje do plačila, se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da bo tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati še odškodnino v višini 31.460,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2012 dalje do plačila. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Prav tako se zoper navedeno sodbo, in sicer zoper I., II. in IV. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem delu vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, vendar ta nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

7. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen zahtevek v delu, v katerem uveljavlja odškodnino1 za škodo v obliki izgubljenega dobička.

8. Iz 74. člena CISG izhaja, da je povrnitev škode za kršitev pogodbe ene strani enaka pretrpljeni izgubi in izgubljenem dobičku, ki ju ima zaradi kršitev druga stran. To povračilo ne sme biti večje od izgube, ki jo je stran, ki je kršila pogodbo, predvidela ali bi jo morala predvideti pri sklenitvi pogodbe kot možno posledico njene kršitve, glede na dejstva, ki so ji bila takrat znana ali bi ji morala biti znana. Nadalje iz 1. odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) izhaja, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička.

9. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjeni štirje elementi (predpostavke), in sicer: protipravno ravnanje, odgovornost za nastalo škodo, pravno priznana škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Kadar ni podan eden od teh elementov, je odškodninski zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka mora zatrjevati vse navedene elemente, sicer je tožbeni zahtevek nesklepčen.

10. Določba 3. odstavka 168. OZ določa, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Sodna praksa je pri ugotavljanju izgubljenega dobička jasna. Najprej je potrebno ugotoviti obseg poslovanja (poslov), ki bi ga oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo. Izgubljeni dobiček je razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, pri čemer v obseg stroškov, ki se odštejejo od prihodkov, spadajo le variabilni stroški poslovanja tožeče stranke, ne pa tudi fiksni stroški. Trditveno in dokazno breme tako glede prihodkov, odhodkov, kot tudi obstoja posebnih okoliščin, je na tožeči stranki.2

11. Tožeča stranka zatrjuje, da je utrpela škodo v obliki izgubljenega dobička, ker je zaradi kršitev tožene stranke (zamuda roka za dobavo naročenega gozdarskega traktorja) po predmetni pogodbi za nakup in prodajo gozdarskega traktorja z dne 22. 3. 2011 (priloga A57 do A59 spisa) od le te odstopila, v posledici česar zadevnega traktorja ni mogla prodati končnemu kupcu (Gozdni skupnosti G. v Švici) in tako ni mogla realizirati dobička v višini 31.460,31 EUR. Pojasnjuje, da v kolikor tožena stranka s svojo kršitvijo pogodbenih zavez ne bi prisilila tožeče stranke v razdor pogodbe z dne 22. 3. 2011, bi bil prihodek tožeče stranke tisto, kar bi ji Gozdna skupnost G. za gozdarski traktor plačala, torej 222.373,72 EUR (priloga A187 spisa). Na drugi strani bi imela tožeča stranka s poslom sledeče odhodke povezane s plačilom gozdarskega traktorja proizvajalcu, tj. toženi stranki, v višini 182.579,41 EUR (cena po pogodbi z dne 22.3.2011, priloga A58 spisa) ter plačilom dobaviteljem dodatne opreme (snežne verige, jeklenica, vrv iz umetne snovi) v višini 8.334,00 EUR (priloga A186 in A187 spisa), skupno torej 190.913,41 EUR. Razlika med prihodki izvedenega posla ter odhodki, ki bi v zvezi s tem nastali, to je izgubljeni dobiček, znaša 31.460,31 EUR.

12. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička nesklepčen, ker naj bi tožeča stranka enačila izgubljeni dobiček z izgubljenim prihodkom, s tem ko je izgubljeni dobiček opredelila le kot razliko med nakupno in prodajno ceno blaga (gozdarskega traktorja). Teorija in sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, se nanaša na primere, ko gre za dolgoročno oziroma dolgotrajno poslovanje oškodovanca, ki je bilo zaradi škodnega dogodka prekinjeno oziroma ovirano, v predmetni zadevi pa gre za enkratni posel preprodaje blaga (gozdarskega traktorja), ki ni bil realiziran, tako da v zvezi z njim drugih (variabilnih) stroškov poslovanja, kot jih je navedla že tožeča stranka, niti ni mogoče pričakovati, zato je bilo breme opredelitve morebitnih drugih (dodatnih) variabilnih stroškov na toženi stranki, ki pa takšnih navedb ni podala. Tožeča stranka je tako navedla prihodke, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, kot tudi vrsto in višino odhodkov, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali, zato je njen zahtevek iz naslova izgubljenega dobička sklepčen.

13. Njen zahtevek iz naslova izgubljenega dobička pa je v celotni vtoževani višini (t. j. 31.460,31 EUR) tudi utemeljen. Pritožbeno sodišče sledi pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je za neizpolnitev zadevne pogodbe z dne 22. 3. 2011 odgovorna tožena stranka, da je zato tožeča stranka od omenjene pogodbe pravilno odstopila ter da je povsem brez pomena pavšalna navedba tožene stranke, da bi lahko traktor dobavila sedaj (v letu 2015), saj je imela v skladu z zadevno pogodbo rok (dodatni rok 25. 5. 2012, kot izhaja iz dopisa v priloga A77 spisa), ki ga po svoji krivdi ni spoštovala. Tožeča stranka je nadalje trdila (in tudi dokazovala), da je bila predmetna pogodba sklenjena z namenom nadaljnje prodaje končnemu kupcu (Gozdni skupnosti G., kot izhaja listin v prilogah od A184 do A189 spisa), kar je bilo toženi stranki znano (priloge A69, A74 in A193 do A196 spisa), ter da zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke in posledičnega odstopa od zadevne pogodbe omenjene nadaljnje prodaje ni mogla realizirati. Teh navedb tožena stranka ni obrazloženo prerekala (2. odstavek 214. člena ZPP). Tožeča stranka pa je tudi pojasnila izračun izgubljenega dobička (31.460,31 EUR), ki ga je utrpela zaradi kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Tako je po vrsti in višini opredelila prihodke (prodajna cena gozdarskega traktorja končnemu kupcu 222.373,72 EUR), ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, kot tudi odhodke (variabilne stroške), ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (nakupna cena gozdarskega traktorja po zadevni pogodbi v višini 182.579,41 EUR ter plačilo dobaviteljem dodatne opreme v višini 8.334,00 EUR). Višina omenjenih prihodkov ter odhodkov (stroškov) izhaja iz listin v prilogah A57 do A59 ter A186 do A187 spisa. Tožena stranka je višini izgubljenega dobička nasprotovala zgolj z navedbo, da ta ni z ničemer utemeljena, kar pa glede na sklepčne, jasne in dokazno podprte navedbe tožeče stranke ne ustreza standardu obrazloženega prerekanja dejstev (2. odstavek 214. člena ZPP). S tem so kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo zaradi izgubljenega dobička, zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki prisodilo celotni zahtevani znesek iz tega naslova, to je 31.460,31 EUR.

14. Skladno z določbami 165., 299. ter 378. člena OZ je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od zneska vtoževane odškodnine. Tožeča stranka zakonske zamudne obresti zahteva od 1. 6. 2012, ko naj bi toženo stranko pozvala k povrnitvi utrpele škode, vendar pa iz njenega dopisa toženi stranki z dne 1. 6. 2012 (priloga A82 spisa) ne izhaja, da je od nje zahtevala tudi povrnitev izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče je zato tožeči stranki zakonske zamudne obresti od zneska odškodnine zaradi izgubljenega dobička prisodilo od vložitve predmetne tožbe (t. j. od 1. 6. 2015 dalje), saj je tožena stranka v zamudi s plačilom zadevne odškodninske terjatve od postavitve konkretnega zahtevka za njeno plačilo.3

15. Po vsem pojasnjenem je tako sodišče prve stopnje pri presoji sklepčnosti zahtevka iz naslova izgubljenega dobička zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. in 3. alineja 358. člena ter 1. odstavek 351. člena ZPP). Sicer pa je v preostalem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v po njej izpodbijanem a nespremenjenem delu, to je v III. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 31.460,31 EUR od 1. 6. 2012 do 1. 6. 2015, potrdilo sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Skladno z 2. odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o tožbenemu zahtevku terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Po delni ugoditvi njeni pritožbi je tožeča stranka s svojim zahtevkom dejansko uspela v celoti (99,93% uspeh), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške (3. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške prvostopenjskega postopka tožeče stranke odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika, Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15, OT), Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1) ter Pravilnika o sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik). Pritožbeno sodišče ji je priznalo 2200 odvetniških točk za tožbo, 2200 odvetniških točk za 1. pripravljalno vlogo, 1650 odvetniških točk za 2. pripravljalno vlogo, 1100 odvetniških točk za 3. pripravljalno vlogo, 2200 odvetniških točk za 1. narok in štirikrat po 1100 točk za ostale štiri naroke, 2% za materialne stroške, 22% DDV in sodno takso v višini 4.215,00 EUR. V zvezi s stroški tožeče stranke za overjene prevode listin po računih sodnega tolmača z dne 9. 2. 2016 in z dne 5. 10. 2016 (prilogi A205 in A207 spisa) pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjeni Pravilnik o sodnih tolmačih ne nudi podlage za obračun nagrade za prevod listin iz nemškega v slovenski jezik v višini 35,00 EUR na stran, pač pa le v višini 25,00 EUR na stran (1. odstavek 49. člen Pravilnika), na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče tožeči stranki po računu z dne 9. 2. 2016 priznalo stroške prevodov v višini 4.848,77 EUR, po računu z dne 5. 10. 2016 pa v višini 161,96 EUR. Po računu sodnega tolmača z dne 8. 12. 2016 (priloga A209) pa ji je priznalo celotni priglašeni znesek 42,70 EUR, saj je bil ta račun izstavljen skladno s Pravilnikom za ustno prevajanje na naroku (3. odstavek 49. člena Pravilnika). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ne gre za samostojna opravila, pač pa za opravila, zajeta v sestavah vlog. Pavšalnih stroškov v višji od priznane višine pa tožeča stranka ni z ničemer izkazala. Skupno tako stroški prvostopenjskega postopka tožeče stranke, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 17.122,16 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.

O pritožbi tožene stranke:

17. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 1. 10. 2015 opozorila le na to, da je bilo sodno pisanje, v katerem je bila tožba s prilogami, naslovljeno na drugo pravno osebo, ni pa trdila, da tožbe ali njenih prilog ne bi prejela, iz njenih navedb v odgovoru na pritožbo je namreč izhajalo ravno nasprotno. Navedbe, da naj tožbe s prilogami ne bi prejela, je tožena stranka podala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2016, kar pa je glede na izrecno določbo 1. odstavka 286.b člena ZPP prepozno in se zato ne morejo upoštevati, saj tožena stranka ni pojasnila, zakaj zatrjevane kršitve ni mogla brez svoje krivde predhodno uveljavljati.

18. Ne glede na to pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je namen vročanja na eni strani omogočiti naslovniku, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, na drugi strani pa, da ima sodišče o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo le, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti in s tem stranki onemogočeno, da bi sodelovala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen, če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način, za kar pa mora imeti sodišče zanesljiv dokaz.4 V predmetni zadevi ni nobenega dvoma, da je tožena stranka tožbo s prilogami (te je tožeča stranka sprva predložila v nemškem jeziku) kljub napaki pri vročanju5 dejansko prejela, saj je nanjo pravočasno odgovorila (list. št. 20 spisa), pri čemer se je vsebinsko opredelila tako do navedb v tožbi kot tudi do njenih prilog. Nadalje velja še izpostaviti, da so bile tožbi priložene priloge v nemškem jeziku, njihov overjen prevod pa je sodišče toženi stranki vročilo dne 3. 3. 2016 (list. št. 33 spisa), tako da se je do njih še enkrat opredelila v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 3. 2016. Glede na pojasnjeno se tako tožena stranka na kršitev pravil o vročanju ne more sklicevati (6. odstavek 139. člena ZPP).

19. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške sejemske predstavitve ter stroške transporta razstavnega vozila6 iz Ljubljane v Luzern ter iz Luzerna nazaj v Ljubljano, je pravilen, saj je bil zaradi zamujanja tožene stranke z dobavo naročenega gozdarskega traktorja dogovor med strankama takšen, da te stroške nosi tožena stranka, o čemer je jasno izpovedala tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 1. 12. 2016 (prepis zvočnega posnetka zapisnika o glavni obravnavi na list. št. 69 do 72 spisa). Svojih nasprotnih navedb, ki jih tožena stranka ponavlja tudi v pritožbi, pa ta ni z ničemer dokazala.

20. Sodišče prve stopnje je nadalje tožeči stranki pravilno prisodilo tudi stroške za letalske vozovnice in vlak v višini 1.765,40 CHF v evrski protivrednosti 1.447,63 EUR, saj je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo dne 1. 12. 2016 izpovedala, da je tako dne 22. 11. 2011, kot tudi dne 18. 2. 2012 iz Balgacha (Švica) prišla v Ljubljano izključno zato, ker je tožena stranka zamujala z dobavo zadevnega gozdarskega traktorja v dogovorjenem roku, zaradi česar se je tožeča stranka (ki je za traktor toženi plačala v naprej) želela prepričati, kako daleč je že postopek izdelave omenjenega stroja, s čimer je tudi po presoji pritožbenega sodišča podana vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti tožene stranke (zamuda7 roka za dobavo traktorja) in nastalo škodo (stroški tožeče stranke za letalske vozovnic in vozovnice za vlak). Tako ne gre za normalne poslovne stroške, pač pa za stroške, ki so nastali izključno zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke.

21. Skladno z določbo 2. odstavka 258. člena ZPP lahko sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka (v obravnavani zadevi tožena stranka) noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Po določbi prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Le-te mora predlagatelj konkretno zatrjevati in izkazati.8 Sodišče prve stopnje je zakonito zastopnico tožene stranke vabilo na zaslišanje za dne 12. 1. 2017 oziroma za dne 2. 2. 2017 preko pooblaščenke tožene stranke (list. št. 65 spisa), nakar je zakonita zastopnica v vlogi z dne 31. 1. 2017 sporočila, da se naroka zaradi predvidenega obiska poslovnega partnerja iz tujine ne bo mogla udeležiti ter smiselno predlagala preložitev naroka, pri čimer v zvezi z navedenim ni predložila nobenega dokaza. Opravičiti izostanek namreč ne pomeni le navesti razloge zanj, ampak za te razloge predložiti tudi ustrezna dokazila.9 Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko pavšalnega in dokazno nepodprtega opravičila zakonite zastopnice tožene stranke ter njene prošnje za preložitev naroka za glavno obravnavo ni upoštevalo ter je postopalo skladno z zgoraj citirano določbo 2. odstavka 258. člena ZPP. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

22. Ker je po delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke ta s svojim zahtevkom uspela v celoti in je pritožbeno sodišče skladno z navedenim spremenilo IV. točko izreka izpodbijane sodbe, niso relevantne pritožbene navedbe tožene stranke glede stroškov, ki ji jih je (oziroma ni) priznalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je sicer pri tej spremembi prvostopenjske odločitve o stroških upoštevalo navedbe tožene stranke, da Pravilnik o sodnih tolmačih ne nudi podlage za obračun nagrade za prevod listin iz nemškega v slovenski jezik v višini 35,00 EUR na stran, pač pa le v višini 25,00 EUR, vendar pa je kljub temu (saj je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela v celoti) po omenjeni spremembi stroškovne odločitve tožena stranka dolžna tožeči povrniti višji znesek stroškov prvostopenjskega postopka, zato je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Pri odločanju o stroških prvostopenjskega postopka je tudi pritožbeno sodišče tožeči stranki v zvezi s stroški overjenih prevodov priznalo strošek iz naslova povečanja nagrade tolmaču po 1. oziroma 2. odstavku 48. člena Pravilnika, ki je obračunano le pri računu z dne 9. 2. 2016 (priloga A205 spisa) in le enkrat, kar je skladno s 3. odstavkom navedenega člena Pravilnika. Navedeni račun se nanaša na prevedene listine v prilogah A57 do A204 spisa, ki vsebujejo veliko strokovne terminologije s področja strojništva, prav tako pa po oceni pritožbenega sodišča stroški overjenih prevodov teh listin ne bi bili nižji, v kolikor bi jih tožeča stranka predložila že tožbi, tako da gre tožeči stranki tudi strošek iz naslova omenjenega povečanja nagrade tolmaču iz 1. oziroma 2. odstavka 48. člena Pravilnika.

23. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in v po njej izpodbijanem a nespremenjenem delu, to je v I. in II. točki izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

24. Ker je tožeča stranka s pritožbo v veliki meri uspela (del, s katerim ni uspela predstavljajo le zakonske zamudne obresti od vtoževanega izgubljenega dobička, ki so stranska terjatev, pri čemer s tem delom niso nastali posebni stroški), je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne stroške pritožbe (3. odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom in 2. odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju načela potrebnosti (155. člen ZPP) ter na podlagi predloženega stroškovnika, OT in ZST-1. Priznalo ji je 1000 odvetniških točk za pritožbo, 2% za materialne stroške, 22% DDV in sodno takso v višini 807,00 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj ne gre za samostojna opravila, pač pa za opravila, zajeta v sestavah vlog. Stroškov telekomunikacijskih storitev in fotokopiranja v višini višji od priznane pavšalne višine materialnih stroškov pa tožeča stranka ni z ničemer izkazala. Skupno stroški tožeče stranke s pritožbo, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, znašajo 1.378,18 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke, saj z njim v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tožeča stranka kot pravno podlago svojega zahtevka navaja Konvencijo Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: CISG; tako Slovenija, kot tudi Švica sta podpisnici omenjene konvencije, pravdni stranki pa njene uporabe nista izključili oziroma odstopili od katerekoli njene določbe), za vprašanja, ki niso urejena z določbami CISG, pa slovensko pravo, čemur tožena stranka ni nasprotovala.
2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007 in opr. št. II Ips 62/2015 z dne 2. 6. 2016 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1672/2014 z dne 16. 7. 2014, opr. št. I Cpg 1554/2015 z dne 14. 1. 2015 in opr. št. I Cpg 220/2015 z dne 18. 2. 2015.
3 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 50/2016-3 z dne 24. 10. 2017.
4 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Ip 3736/2015 z dne 25. 11. 2015.
5 Sodišče prve stopnje je tožbo s prilogami vročalo namesto toženi stranki (V. d.o.o.) družbi V. in d.o.o., obe pa imata poslovni naslov na naslovu K. ulica 14, Ljubljana.
6 Do sejemske predstavitve gozdarski traktor, ki ga je naročila tožeča stranka pri toženi, še ni bil izdelan, zato sta se stranki dogovorili, da bo na sejmu predstavljen podoben gozdarski traktor (razstavno vozilo).
7 Vzrok za zamudo sodi v sfero tožene stranke, kar ni pritožbeno sporno.
8 Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1472/2013 z dne 9. 12. 2014.
9 Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1865/2009 z dne 19. 8. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 168, 168/1, 168/3, 299, 378
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 139, 139/6, 214, 214/2, 258, 258/2, 286b, 286b/1

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) - člen 74

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravilnik o sodnih tolmačih (2010) - člen 48, 48/1, 48/2, 49, 49/1, 49/3
Datum zadnje spremembe:
25.04.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NDAz