<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sklep IV Kp 42663/2014
ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.42663.2014

Evidenčna številka:VSM00007854
Datum odločbe:18.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Boris Štampar (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kršitev pravice do obrambe - načelo kontradiktornosti - neposredno izvajanje dokazov - dokazna ocena zagovora - presoja vseh okoliščin - premoženjskopravni zahtevek

Jedro

Pritrditi je pritožbi, da se v obravnavani zadevi napadena sodba opira na dejstva in dokaze, ki očitno izvirajo iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kpd 62094/2013 in v obravnavanem postopku niso bili izvedeni.

Pritožbeno sodišče se zato strinja z izvajanji pritožbe, da je prvostopno sodišče s tem, ko je razloge o direktnem naklepu obdolženca oprlo tudi na ta dejstva, kršilo pravico do kontradiktornega postopka in neposrednega izvajanja dokazov oziroma je bil obdolženec prikrajšan v pravici do obrambe.

Kar zadeva izvajanja pritožbe glede zavestne kršitve delovnopravnih predpisov je poudariti, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS očitano kaznivo dejanje stori delodajalec, ki je objektivno zmožen izpolniti obveznost do delavca, vendar tega naklepoma ne stori. Sodišče mora v sodbi obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej, posebej skrbno mora oceniti zagovor obdolženca, kar v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dovolj skrbno storjeno.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega Z. T. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 42663/2014 z dne 16.3.2017 pod točkama 1 in 2 izreka obdolženega Z. T. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo posamični kazni eno leto in štiri mesece zapora in eno leto zapora, nato pa mu po drugem odstavku 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške prič v skupnem znesku 95,00 EUR, stroške refundacije za priči Z. M. in L. G., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, potrebne stroške oškodovancev ter potrebne stroške in nagrado pooblaščencev oškodovancev O. B. in Š. M., odvetnikov M.G. in I. H., ki bodo prav tako odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso v znesku 200,00 EUR. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je bilo odločeno o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zoper odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnih zahtevkih. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Zagovorniki so v pritožbi prosili, da se jih zaradi prisotnosti obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo, in ker tudi zagovorniki v pritožbi ne pojasnijo, kateri razlogi bi narekovali njihovo navzočnost, strank v skladu z določbo 445. člena ZKP o seji ni obvestilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Zagovorniki obdolženca v pritožbi utemeljeno uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev (29. člena) Ustave Republike Slovenije, ko zatrjujejo, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, še posebej, ker prvostopno sodišče krivdo obdolženca utemeljuje na dokazih, o katerih se obdolženec v predmetnem kazenskem postopku sploh ni mogel izreči. V zvezi s tem pritožba navaja, da je v obtožnem predlogu državni tožilec predlagal izvedbo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kpd 62094/2013, z obrazložitvijo, da se obdolžencu v tistem postopku dokazuje oškodovanje upnikov družbe I. d.o.o. s preusmerjanjem terjatev oziroma denarnega toka iz družbe I. d.o.o. na družbo I. i. d.o.o. in s preusmerjanjem poslovanja in prenosom nepremičnin ter delavcev na novoustanovljeno družbo I. ABC d.o.o., v kateri bi naj imela družba I.d.o.o. 100 % poslovni delež in bi ga naj brez plačila kupnine prenesel na družbo M. T. J. RTD iz L., s čimer bi naj isti obdolženec onemogočil nadaljevanje dejavnosti ter pridobivanje dohodka kot vira za poplačilo dolgov upnikov. Ta dokaz je bil na glavni obravnavi s strani tožilstva umaknjen, prav tako prvostopenjsko sodišče v 3. točki obrazložitve navaja, da sodišče v okviru dokaznega postopka ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagalo tožilstvo, kar velja tudi za pribavo spisa Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. Kpd 62094/2013. Čeprav sodišče prve stopnje dokaza ni izvedlo, se je na navedbe in ugotovitve iz navedenega spisa v krivdoreku obdolženca oprlo, pri čemer ne drži, da je obdolženi lastnik in zastopnik družbe M. T. J. RTD iz L..

6. V obravnavanem primeru je okrožna državna tožilka že v obtožnem predlogu predlagala, da prvostopenjsko sodišče v dokazne namene vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kpd 62094/2013, z navajanjem, da so dokazi, ki so bili zbrani v tisti zadevi, pomembni tudi za predmetno zadevo, ker kažejo in pojasnjujejo obdolženčev naklep in subjektivni odnos do izvršitve kaznivih dejanj, ki se mu v obravnavani zadevi očitajo. Kot pravilno navaja pritožba je državna tožilka na zadnji glavni obravnavi 16.3.2017 predlagan dokaz umaknila, temu je sodišče prve stopnje sledilo in v obrazložitvi napadene sodbe navedlo, da tega dokaza ni izvedlo, ker je enako kot za druge dokaze (ki jih obrazlaga v 3. točki napadene sodbe) ocenilo, da so nepotrebni, neekonomični in ne bi bistveno vplivali na razjasnitev stvari, pri tem pa dodalo še, da je tožilstvo predlagan dokaz po pribavi spisa umaknilo in pri njem več ni vztrajalo.

7. Zagovorniki po navedenem uveljavljajo kršitev pravice do učinkovite obrambe kot jo obdolžencu zagotavlja prvi odstavek 355. člena ZKP, 29. člen Ustave RS in d. točka tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (nadalje EKČP). Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Sodišče mora za podlago sodbe vzeti (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi, ko je izvajalo in ocenjevalo izvirne dokaze. S tem je sodišču omogočeno, da si neposredno ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. S tako procesno določbo se obdolžencu tudi zagotavlja pravica do učinkovite obrambe. Izvajanje slednje mu je onemogočeno, če sodba temelji na dejstvih, ki se niso obravnavala v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi, ali na dokazih, ki niso bili izvedeni na glavni obravnavi, tako da bi se obdolženec lahko z njimi soočil. Namen načela kontradiktornosti je v tem, da se stranki pod enakimi pogoji seznanita in opredelita glede vseh navedb in dokazov nasprotne stranke, ki lahko vplivajo na odločitev sodišča.

8. Pritrditi je pritožbi, da se v obravnavani zadevi napadena sodba opira na dejstva in dokaze, ki očitno izvirajo iz kazenske zadeve Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. III Kpd 62094/2013 in v obravnavanem postopku niso bili izvedeni. Kot namreč izhaja iz obrazložitve napadene sodbe, prvostopenjsko sodišče razloge o odločilnih dejstvih, to je o direktnem naklepu obdolženca za kaznivi dejanji pod točkama 1 in 2 izreka, utemeljuje tudi s sklicevanjem na ravnanja obdolženca v postopku ustanavljanja nove družbe I. ABC d.o.o. in odplačnem prenosu 100% poslovnega deleža na družbo M. T. RTD iz L., katere lastnik in družbenik bi naj bil obdolženi, pogodbo o odplačni odsvojitvi 100% poslovnega deleža v vrednosti 450.000,00 EUR pa naj bi sklenil s pooblaščenko družbe M. T. RTD iz L., B. P.. Vse navedeno, kljub sklicevanju prvostopenjskega sodišča na listine v spisu (priloge A, C13 in izpiske iz Sodnega registra za družbo I. ABC d.o.o. ter druge), iz podatkov spisa ne izhaja in ta dejstva oziroma dokazi, na katerih temeljijo odločilna dejstva, niso bili prebrani na glavni obravnavi in se obramba do teh dejstev oziroma dokazov ni imela možnost opredeliti se. Pritožbeno sodišče se zato strinja z izvajanji pritožbe, da je prvostopno sodišče s tem, ko je razloge o direktnem naklepu obdolženca oprlo tudi na ta dejstva, kršilo pravico do kontradiktornega postopka in neposrednega izvajanja dokazov oziroma je bil obdolženec prikrajšan v pravici do obrambe. Utemeljeno zagovorniki v pritožbi navajajo tudi, da je navedena kršitev takšne narave, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe (drugi odstavek 371. člena ZKP), saj okoliščine o lastništvu te družbe in neodplačnem prenosu 100% poslovnega deleža vplivajo na premoženji obeh družb I. d.o.o. in I. ABC d.o.o. ter s tem na krivdo obdolženca. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo že iz tega razloga.

9. Zagovorniki z navajanjem, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazne predloge obrambe po zaslišanju prič M. P., B. O., M. D. in izvedenca finančne stroke, prav tako uveljavljajo kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Ne drži niti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo "praktično vse dokazne predloge obrambe". Na glavni obravnavi 18.2.2017 je zaslišalo priči R. P. in I. Ž., ki ju je predlagala obramba. Sicer pa pritožba v okviru tega pritožbenega razloga graja prvostopenjsko dokazno oceno, saj se ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki je sledilo izpovedbam številnih zaslišanih prič - delavcem, inšpektorici za delo Z. M. in L. G., zaposleni na FURSU. Kar zadeva predlog obrambe po postavitvi izvedenca finančne stroke, pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da je predlagan dokaz glede na izvedene dokaze nepotreben, pri čemer ni odveč dodati, da iz podatkov spisa izhaja, da manjka precej poslovne dokumentacije obeh družb, zato je izvedba tega dokaza tudi sicer vprašljiva. Posebno strokovno znanje pa ni potrebno niti za razlago transakcijskega računa družbe I. ABC d.o.o., odprtega pri S. S. AG v A., saj vsi potrebni podatki izhajajo iz dvigov in pologov na račun, kar vse je prepričljivo in pravilno v razlogih napadene sodbe obrazložilo že sodišče prve stopnje (59. točka sodbe).

10. Kar zadeva izvajanja pritožbe glede zavestne kršitve delovnopravnih predpisov je poudariti, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS očitano kaznivo dejanje stori delodajalec, ki je objektivno zmožen izpolniti obveznost do delavca, vendar tega naklepoma ne stori. Sodišče mora v sodbi obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe, in navesti presojo vsakega dokaza posebej, posebej skrbno mora oceniti zagovor obdolženca, kar v obravnavani zadevi po oceni pritožbenega sodišča ni bilo dovolj skrbno storjeno. Obdolženčev zagovor, da sta bili družbi v resnih finančnih težavah, družba I. d.o.o. je imela številne blokade na več TRR in veliko upnikov, kar vse je vplivalo na izplačilo plač in prispevkov delavcev, sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe ni podrobneje preizkušalo. V tej smeri ni podrobneje presojalo premoženjskega oziroma finančnega stanja družb I. d.o.o. in I. ABC d.o.o. v obravnavanem obdobju, niti stanja in razpolaganja z denarjem na TRR družb I. d.o.o. in I. ABC d.o.o. (izjema glede TRR odprtega v A.), niti se ni posebej opredeljevalo do dejstev, da je obdolženi dejansko razpolagal s premoženjem obeh družb ter odločal o njunih financah, tako da je sklepal različne posle, ki so vplivali na finančno stanje družb (priloga A in C13), niti ni ugotavljalo odgovornosti obdolženca v smeri, ali je glede na finančno stanje družb sprejel vse ustrezne ukrepe, da bi zavaroval pravice delavcev (zmanjšal obseg poslovanja, zmanjšal število zaposlenih in delavcem omogočil, da bi koristili svoje druge pravice ter si delo poiskali drugje), sprožil stečajni postopek nad družbama, ali predlagal začetek postopka prisilne poravnave, ko bi delavci še imeli realne možnosti za poplačila svojih terjatev. Presoja vseh teh okoliščin je namreč bistvenega pomena za ugotavljanje krivde obdolženca, ki je v razlogih napadene sodbe pomanjkljiva.

11. Zagovorniki navajajo še, da se obdolžencu očita storitev kaznivih dejanj izven obdobja, ko bi jih kot direktor družb lahko storil, pri čemer so mnenja, da obdolženec ne more odgovarjati za neplačilo prispevkov za februar 2011, ker takrat še ni nastopil funkcije direktorja, enako pa naj bi to veljalo tudi za očitek pod 2 izrek obtožbe. Pritožbeno sodišče takšnim izvajanjem pritožbe le deloma pritrjuje, in sicer za časovno obdobje kaznivega dejanja pod točko 1 a. obtožbe, ker v napadeni sodbi manjkajo razlogi zakaj sodišče prve stopnje meni, da je obdolženec kriv tudi za neplačilo prispevkov delavcev za mesec februar 2011, kljub temu da je funkcijo direktorja družbe I. d.o.o. nastopil 18.3.2011. Odveč pa ni opozoriti niti na opis dejanja pod točko 1 b. obtožbe, kjer se obdolžencu očita, da ni poskrbel za izplačilo bruto plač za delavca B. M., in sicer za mesece marec 2011, april 2011, maj 2011, junij 2011 in september 2011, pri čemer bruto zneski plač zajemajo tudi prispevke, ki se obdolžencu za istega delavca v istem obdobju očitajo kot neplačani v točki 1 a. izreka, pod št. 12 v tabeli. Enako to velja za opis dejanja pod točko 2 a. izreka, kjer se obdolžencu očita, da ni poskrbel za izplačilo minimalnih bruto plač delavcev, nato pa pod točko 2 d. izreka za iste delavce v (pretežno) istem obdobju neplačilo prispevkov (pod št. 50, 26, 14, 16, 4, 24, 19, 49, 64).

12. Pritožba graja tudi odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki bodo v ponovnem sojenju ponovno preizkušani. Pritožbeno sodišče pa poudarja, da sodišče prve stopnje obdolžencu ne bi smelo naložiti v plačilo davkov in prispevkov od bruto plač in ostalih prejemkov delavcev. Predmet premoženjskopravnega zahtevka, ki ga sodišče naloži v plačilo obdolžencu je namreč lahko le nekaj, kar je lahko predmet tožbe v pravdnem postopku, to pa za plačilo prispevkov od bruto plač, bruto zneskov regresov in odpravnin delavcev, ne velja (za naložitev plačila davkov in prispevkov je namreč pristojen FURS, ki to izvede v davčnem oziroma upravnem postopku), oškodovani delavci pa so lahko prejemniki le neto plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov obdolženca ugodilo ter napadeno sodbo razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP). V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo kršitev ter o zadevi vnovič odločilo, pri tem bo upoštevalo tudi zgoraj navedene pomanjkljivosti ter vsa preostala pritožbena izvajanja zagovornikov obdolženca, s katerimi se pritožbeno sodišče ob ugotovljeni kršitvi določb kazenskega postopka, ni moglo ukvarjati.


Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 6/3, 6/3-d

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1, 196/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 355, 355/1
Datum zadnje spremembe:
16.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MjQ1