<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Civilni oddelek

VSC Sodba Cp 454/2020
ECLI:SI:VSCE:2020:CP.454.2020

Evidenčna številka:VSC00043533
Datum odločbe:16.12.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Lenarčič (preds.), Tatjana Kamenšek Krajnc (poroč.), Darja Pahor
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:pojem uporaba vozila - obvezno zavarovanje motornih vozil - vozilo za prevoz oseb ali blaga - športna vožnja - cestni promet - vožnja po dirkališču (avtodromu)

Jedro

Pojem ″uporaba vozila‶ v 15. členu ZOZP ni opredeljen, vendar se v skladu s sodbo SEU v zadevi C-162/3 kot uporaba vozila šteje premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila.

Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. V zadevi C-514/16 pa je SEU pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožniki sami trpijo svoje pritožbene stroške vloženih pritožb.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh drugemu in tretjemu stranskemu intervenientu povrniti stroške vloženih odgovorov na pritožbo vsakemu v znesku 746,64 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške vloženega odgovora na pritožbo drugega stranskega intervenienta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 2. 2020 razsodilo:

- pod točko I. izreka toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) plača 32.943,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2015 dalje do plačila (točka 1) in kot tožnikovo izgubo na zaslužku za posamezne mesece od mesecev junija 2014 do vključno meseca decembra 2014, neto zneske, obračunane iz konkretno opredeljenih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne naslednjega meseca dalje, od določno opredeljenih bruto zneskov pa obračunati in plačati za tožnika tudi vse davke in prispevke pristojnim organom, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2);

- pod točko II. izreka je zavrnilo tožnikov presežni tožbeni zahtevek za znesek 7.400,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2015 dalje;

- pod točko III. izreka odločilo o pravdnih stroških in tožencu naložilo, da tožniku v 15. dneh povrne 7.366,08 EUR in sicer tožniku neposredno znesek 5.232,85 EUR, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč pa znesek 2.133,23 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje. Tožniku pa je naložilo, da je v 15. dneh tožencu plača 482,41 EUR, od tega 468,27 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, tožencu neposredno pa 14,14 EUR, drugemu stranskemu intervenientu 583,67 EUR, vsem skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje in tretjemu stranskemu intervenientu 379,27 EUR.

2. Sodbo sodišča prve stopnje so s pritožbami izpodbijali tožnik, toženec, drugi stranski intervenient in tretji stranski intervenient na strani toženca.

3. Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe in stroškovni izrek (torej točke II. in III. izreka sodbe). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v povrnitev vse priglašene pravdne stroške tožnika.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je v škodnem dogodku udeleženo vozilo športno vozilo, vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo, ker je sodišče pravilno razsodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je udeleženo vozilo običajno cestno vozilo, kakršnega se srečuje v običajnem cestnem prometu, pa je podano tudi nasprotje v razlogih sodbe. V zvezi s tožnikovo nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno tožniku odmerilo denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin, ko mu ni, že na podlagi po sodišču prve stopnje ugotovljenega obsega te škode, prisodilo vseh zahtevanih 14.000,00 EUR. Sicer pa je v zvezi s to obliko škode sodišče prve stopnje tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko kot neugodnosti ni ugotovilo tudi nadaljnjih 22 pregledov tožnika pri osebnem zdravniku, povezanih s tožnikovo napotitvijo k specialistom, tožnikove obiske pri specialistu psihiatru, jemanja antidepresiva Ecytara, napačno pa je tudi ugotovilo, da je zdravljenje pri psihiatru že bilo zaključeno. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo obseg strahu, ko je prezrlo, da je tožnik utrpel ne le izredno hud primaren strah, ampak smrtni strah ter da je tožnikova bojazen, kakšen bo dolgoročni razvoj popoškodbenih posledic, običajna zaskrbljenost, ki na odmero višine odškodnine iz naslova strahu ne vpliva. Iz sodbe VS RS VIII Ips 409/2009 izhaja, da se tudi takšna zaskrbljenost upošteva pri odmeri odškodnine za strah. Iz zadev II Ips 203/2001, II Ips 283/2006, II Ips 574/2009, II Ips 116/2019, VIII Ips 409/2009 pa tudi izhaja, da sodna praksa za primarni strah stopnje smrtnega strahu oškodovancem priznava od 5. do 12. povprečnih neto plač odškodnine. Zato bi sodišče prve stopnje moralo tožniku iz naslova strahu priznati vseh zahtevanih 4.000,00 EUR. Ker ni ravnalo tako je tožniku kršilo ustavno pravico do enakosti in enakopravnosti. Enako kršitev in zmotno uporabo materialnega prava pa je sodišče uresničilo tudi, ker tožniku ni iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo vseh zahtevanih 22.000,00 EUR. Sodstvo že zgolj za primere zloma koželjnice brez v posledici škodnega dogodka nastale posttravmatske stresne motnje, priznava iz tega naslova odškodnine v višini preko 21. kratnika povprečne neto plače (II Ips 741/2005). Sodišče prve stopnje v zvezi s to obliko nepremoženjske škode zmotno ni upoštevalo tudi tožnikovih težav v obliki vsiljenih spominov, sanj in nočnih mor ter zmotno ugotovilo, da je pri tožniku posttravmatska stresna motnja že v celoti izzvenela. Izvedenec je namreč ugotovil, da so se pri tožniku ohranili nekateri kronificirani znaki prilagoditvene motnje. Zmoten je tudi zaključek, da ne gre za trajno stanje in ko sodišče pri tožniku ni upoštevalo tudi poslabšanega stanja luskavice. Dejansko stanje glede luskavice je tožnik zatrjeval v pripombah na izvedeniško mnenje. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmero tožnikovih potrebnih stroškov postopka kršilo postopkovna določila, ko tožniku ni priznalo priglašenih 700 točk (OT) za pripravljalni (poravnalni) narok, ko mu je za pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2019 in 24. 9. 2019 priznalo le dvakrat po 400 točk (namesto priglašenih 900 in 675 točk) glede na tožnikov zvišanji tožbeni zahtevek ter mu ni priznalo priglašenih stroškov za pooblaščenčev pregled dokumentacije in posvete pri pooblaščencu ter prevzem in pregled dopisov s strani stranskih intervenientov. S tem je sodišče kršilo tudi obvezne razlage Odvetniške tarife, ki so za sodišče zavezujoče. Sodišče je zmotno ugotovilo tudi tožnikov uspeh, ko tega ni ugotavljalo iz povprečnega uspeha po temelju in višini in ki bi tako moral znašati 91 %. Nezakonita je tudi odločitev sodišča v 2. točki II. izreka, da mora tožnik zaradi brezplačne pravne pomoči kaj plačati Okrožnemu sodišču v Celju. Takšna odločitev je nezakonita zaradi kršitve pristojnosti in preuranjenosti. Za takšno odločanje je namreč izključno pristojen Oddelek za brezplačno pravno pomoč.

4. Toženec je s pritožbo izpodbijal prisodilni del in stroškovno odločitev (točko I. in III. izreka). Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi se je skliceval na svoje ugovorne trditve o nepodanosti pasivne legitimacije zaradi zaključitve njegove odgovornosti po tretjem odstavku 17. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju: ZOZP). Obravnavani škodni dogodek se je zgodil na avto poligonu, torej ne v javnem prometu. V konkretnem primeru ni šlo za uresničitev tiste abstraktne nevarnosti, zaradi katere je v pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost za nevarno stvar, saj vozilo ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v cestnem prometu, temveč je bilo uporabljeno zgolj pri izvajanju takoimenovane vadbene vožnje na avto poligonu, ki je izključen iz cestnega prometa. Tretji odstavek 17. člena ZOZP pravico do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti za škodo pri vadbeni vožnji izključuje. Toženec je dolžan odškodnino plačati pod dvema predpostavkama, da so izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta in da škoda izvira iz uporabe nezavarovanega vozila (prometnega sredstva). Po določilih Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) pa morajo biti registrirana le motorna vozila, ki so udeležena v cestnem prometu. Ker se na avto poligonu, ki je namenjen le za vadbeno vožnjo, javni promet nikoli ne odvija, je odgovornost toženca za tožnikovo škodo izključena. Niso izpolnjeni tudi vsi elementi civilnega delikta, saj se ni uresničila tista abstraktna nevarnost, zaradi katere je bila v pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost za motorna vozila kot nevarne stvari. Vozilo v konkretnem primeru ni bilo namenjeno uporabi v cestnem prometu, ampak zgolj kot rekvizit pri vadbeni vožnji, izključeni iz cestnega prometa. Ker za predmetno vozilo ni bilo obveznosti sklenitve obveznega zavarovanja oziroma škoda ni nastala pri uporabi motornega vozila v njegovi funkciji prometnega sredstva, pasivne legitimacije toženca ni. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za običajno uporabo vozila, saj je ta opravljal povsem običajno funkcijo. Namen vožnje profesionalnega voznika rally-ja, da tožniku kot sopotniku pokaže zmogljivost športnega nabritega vozila in torej adrenalinsko vožnjo, ni običajen namen oziroma običajna uporaba vozila. Pojem uporabe vozila mora biti, upoštevajoč tudi evropsko zakonodajo, omejen in ne zajema uporabe, ki ni skladna z običajno funkcijo vozila. Obravnavani dogodek ni prometna nesreča v smislu ZOZP, ampak športna prireditev, za katero so bila izdana uradna dovoljenja. Tudi zato pa je po tretjem odstavku 17. člena ZOZP odgovornost toženca izključena. Z vozilom, katerega je vozil aktualen rally prvak, je bil namen doseči maksimalno hitrost, kar predstavlja športno, vadbeno vožnjo. Poligon, ki sploh ni namenjen cestnemu prometu, pa je imel lastnosti dirkališča, na katerem je profesionalen rally voznik želel prikazati vozne sposobnosti športno nabritega motornega vozila. Zato pa ta ni opravljal svoje običajne funkcije. Motorno vozilo v konkretnem primeru tudi ni bilo ″nevarna stvar‶ v smislu določb OZ, ampak je bilo uporabljeno pri nevarni dejavnosti. Zato pa toženčeva obveznost za plačilo škode kljub nezavarovanem vozilu ni nastala. Ker vozilo v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno in namenjeno uporabi v cestnem prometu, ampak zgolj kot športni rekvizit pri izvajanju športne dejavnosti, vadbene, hitrostne vožnje v smislu dirkanja na zaprtem poligonu, niso izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta in za predmetno vozilo ni bila obveznost sklenitve obveznega zavarovanja oziroma škoda ni nastala takrat, ko je bilo motorno vozilo v funkciji prometnega sredstva, pasivna legitimacija toženca ni podana. Obravnavanega dogodka glede na določbo 109. člena ZPrCP ni mogoče opredeliti kot prometno nesrečo, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Za nastop zavarovalnega primera je potrebno, da se je zgodila prometna nesreča. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožniku za nepremoženjsko škodo prisodilo previsoke odškodnine. Prisojena odškodnina kot celota in za posamezne oblike presega okvire, ki jih je postavila sodna praksa. Prisojena odškodnina za telesne bolečine v znesku 12.500,00 EUR presega odškodnino, kot jo je za primerljivo škodo prisodilo VS MB v zadevi I Cp 940/2019 ali VSC v zadevi Cp 447/2017. Previsoko je tudi odmerjena odškodnina iz naslova strahu v znesku 1.900,00 EUR. Primerna bi bila odškodnina v višini 1.300,00 EUR. Previsoko je tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 17.200,00 EUR. Pri tem se toženec ne strinja z zaključkom, da je izvedeniško mnenje izvedenca psihiatra zadostno za zaključek, da je obravnavana poškodba sprožila vse psihične težave tožnika. Iz izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja je zaključiti, da je imel tožnik težave z pozornostjo že pred škodnim dogodkom in da so njegove psihične težave posledica hipohonadotropnega hipogonadizma ter da tudi ni dokazano, da je tožnik posttravmatsko stresno motnjo utrpel kot odziv na predmetni škodni dogodek, saj gre za bolezensko simptomatiko. Tudi tožnikove težave z anksiozno motnjo niso posledica škodnega dogodka. Glede na nepodanost takšnih vzročnih posledic pa bi bila primerna odškodnina tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti med 6.000,00 do 8.000,00 EUR. Ker pri tožniku glede na oceno izvedenca ne gre za skaženost in ni podan objektivni kriterij, sodišče pa se je oprlo zgolj na subjektivni kriterij, je tožniku tudi zmotno prisodilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Zahtevek za tovrstno škodo je v celoti neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno prisodilo tožniku škodo iz naslova izgube na zaslužku za čas koriščenja bolniškega staleža v bruto znesku. Kot je razumeti stališče sodišča, bi moralo tožniku pravilno priznati neto znesek izgube za vsak mesec, pri čemer pa je potrebno upoštevati akontacijo dohodnine, ki jo je potrebno odvesti davčni upravi. Sodišče bi tako moralo in moglo že samo s sodno odločbo izračunati, kakšen znesek je toženec dolžan povrniti iz naslova izgube na zaslužku.

5. Drugi stranski intervenient je s pritožbo izpodbijal prisodilni del sodbe in odločitev o stroških (točko I. izreka in prvi odstavek točka III. izreka). V pritožbi je uveljavljal pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi je zatrjeval, da je pravno zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje, da zahtevo po registraciji vozila urejajo določila 2. člena ZOZP in ne določila Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV). V konkretnem primeru se je vozilo uporabljalo le kot rekvizit pri dogovorjenih vožnjah na poligonu. Imetnik vozila ni uporabljal v prometu, zato ga ni bil dolžan zavarovati. Pojem uporabe vozila v evropskem pravu in slovenski zakonodaji ni natančno definiran, zajema pa vsako uporabo, ki je skladna z njegovo običajno funkcijo. Uporaba vozila kot rekvizita, potrebnega za prikaz ali simulacijo določenega načina vožnje v povsem kontroliranih razmerah, ne predstavlja običajne uporabe vozila, ki bi ga zajemalo kritje iz obveznega zavarovanja. Zato ga lastnik ni bil dolžan zavarovati. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izključitev zavarovalnega kritja po 3. točki 17. člena ZOZP ni podana. Imetnik vozila je vozilo izročil organizatorju prireditve, ta pa ga je uporabil kot športni oziroma vadbeni rekvizit za prikaz določenega načina vožnje, za prikaz sposobnosti vozila in voznika, ki je z vozilom upravljal. Za doživetje tega pa je tožnik kot sopotnik prisedel v vozilo. Dogodek Varno za volanom je bil športni dogodek in je zaključek sodišča prve stopnje, da to ni bila športna prireditev, ker namen vožnje ni bil v doseganju največje hitrosti in končnih rezultatov, napačen in preozek. Namen vožnje ni bil samo prikazati uporabo vozila v običajnem prometu, saj se za takšen namen vožnje ne bi angažiral profesionalni rally voznik v ugotovljenih okoliščinah vožnje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava je tako sodišče zmotno zaključilo, da je podana pasivna legitimacija toženca. Prisojena odškodnina tožniku za nepremoženjsko škodo, ki presega 28 neto povprečnih plač, je glede na utrpele poškodbe tožnika, ki po Fischerjevem sistemu razvrščenja telesnih poškodb spadajo med lahke ali srednje hude primere, višja, kot jih prisojajo sodišča za primerljive poškodbe v zadevah VS00215, VS002295, VS00003109, VS0026056, VS001897, VS002402. Tudi tožniku odmerjene odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti, utrpeli strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so previsoke in odstopajo od sodne prakse v podobnih primerih. Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa je odmerjena napačno in odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, ki takšne zahtevke zavrača, saj gre pri tožniku za manjše spremembe na moški roki, ki jih je mogoče v celoti prikriti. Sicer pa spremembe pri ljudeh ne vzbujajo negativnih odzivov, kot takšne pa tožniku ne morejo povzročati duševnih bolečin.

6. Tretji stranski intervenient je s pritožbo izpodbijal prisodilni del sodbe in odločitev o stroških (točka I. in III. izreka). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je zatrjeval, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ko v točki 19. obrazložitve sodišče zapiše zaključek, da naj bi bilo vozilo Nissan tip 370 Z športno vozilo, v točki 21. obrazložitve pa navede, da naj bi šlo za popolnoma običajno vozilo. Zato ni jasno, ali gre za športno ali običajno vozilo, v čem je razlika in zakaj je to pomembno. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je šlo za običajno uporabo vozila in ne za vadbo v smislu 3. točke tretjega odstavka 17. člena ZOZP. Sodišče prve stopnje sicer ni upoštevalo kakšen je bil dejanski namen tožnikove udeležbe konkretne prireditve in vožnje z vozilom. Očitno je šlo za prireditev, ki je imela izobraževalni in vadbeni namen. Razlogovanje sodišča prve stopnje, zakaj ne gre za vadbeno vožnjo, temelji na uporabi nepravilnega pomena besede ″vaditi‶ iz SSKJ in ne na pravilni uporabi pomena besede ″vadba‶. Z uporabo pomena ″vadbe‶ kot stanja, ki je lahko tudi enkratno in ki ga sicer vsebuje zakonski zapis v 3. točki 17. člena ZOZP, pa je bila izkazana, saj je šlo za vadbeno vožnjo s priznanim prvakom v dirkanju rallya na poligonu varne vožnje, kjer si je lahko privoščil več kot običajni voznik na cesti. Zato ni šlo za običajno uporabo vozila v smislu direktiv EU. Vadba je bila usmerjena v pridobivanje informacij, torej v izobraževanje. Voznik H. je izpovedal, da je šlo za t.i. dinamično vožnjo, takšna vožnja na poligonu varne vožnje pa ne predstavlja običajne vožnje na običajni cesti. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotavljalo ali gre za ponavljajoča se dejanja vožnje po poligonu in ne za vadbo in vadbeno vožnjo in s tem izobraževalno vožnjo, ki ni običajna uporaba vozila. Tako je tudi zmotno uporabilo določilo 1. alineje 3. točke 17. člena ZOZP. Sodišče se v sodbi ni ukvarjalo z jasnimi ugovornimi trditvami toženca in stranskih intervenientov, da se je tožnik s podpisom izjave z dne 15. 6. 2014 strinjal z načinom vožnje H. in s tem privolil v morebitne posledice v smislu 140. člena OZ in s tem o tožnikovem soprispevku oziroma soodgovornosti. Toženec je v odgovoru na tožbo (točka 1) jasno navedel, da mu vse okoliščine v zvezi z dogodkom niso poznane, saj ni bil udeleženec predmetnega dogodka ter se zato skliceval na okoliščine, ki jih bodo podali stranski intervenienti oziroma osebe, ki jih je pozval v pravdo. Iz navedenega izhaja, da se je toženec strinjal, da se navedbe stranskih intervenientov štejejo kot njegove lastne navedbe. Zato pa so, glede na določbo 201. člena ZPP, zmotni razlogi sodišča v 25. točki obrazložitve, da so neupoštevne navedbe drugega stranskega intervenienta, ker jih toženec ni povzel v svoje navedbe. Glede na to, da tretji stranski intervenient meni, da je celotna pravda tekla tudi glede vprašanja privolitve oškodovanca, je zavrnitev navedb in dokaznih predlogov za tretjega stranskega intervenienta popolno presenečenje. Zaključek sodišča prve stopnje v 25. točki sodbe, zakaj se s predmetnim vprašanjem ne bo ukvarjalo, je tudi materialnopravno zmoten. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, glede na zadevo II Ips 777/2005, kjer je bila oškodovancu za bistveno hujše posledice prisojena bistveno nižja odškodnina, prisodilo previsoke odškodnine. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko je sodišče navedlo, da so pri tožniku še vedno podane psihične posledice v izzvenevanju, ki so še vedno tolikšne, da naj bi pomembno porušile tožnikovo ravnovesje, pri tem pa ni pojasnilo, iz česa izhaja navedeno, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sicer pa odmerjena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki znaša 14,37 neto plače, po višini odstopa od uveljavljane sodne prakse, kot izhaja iz sodb VDSS Pdp 395/2018 in Pdp 924/2011. Primerna denarna odškodnina bi lahko znašala največ 7,4 povprečne plače. Zaradi napačne odločitve o glavnem zahtevku je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

7. Tožnik je na pritožbo drugega stranskega intervenienta odgovoril, da so neutemeljene njegove pritožbene trditve zoper odločitev sodišča prve stopnje o podanem temelju tožbenega zahtevka. Glede na tožnikove pritožbene trditve o prenizko odmerjenih denarnih odškodninah pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki drugega stranskega intervenienta o previsoko odmerjenih denarnih odškodninah. Predlagal je zavrnitev pritožbe in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo.

8. Na pritožbo tožnika je odgovoril drugi stranski intervenient in v odgovoru na pritožbo navajal, da so neutemeljene pritožbene trditve tožnika o nepravilno ugotovljenih telesnih bolečinah in neugodnostih ter o prenizko odmerjenih denarnih odškodninah za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sklicevanje tožnika na odločbe VIII Ips 409/2009 in II Ips 741/2005 pa pomeni sklicevanje na neprimerljive poškodbe in škode. Predlagal je zavrnitev pritožbe tožnika in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo ter zahteval njihovo povrnitev.

9. Na pritožbo tožnika v odgovoru na tožbo je odgovoril tretji stranski intervenient in v odgovoru zatrjeval, da so pritožbene trditve tožnika v zvezi s temeljem zahtevka, s katerim je tožnik uspel, brezpredmetne, pritožbene trditve v zvezi z odmero denarnih odškodnin za nepremoženjsko škodo pa neutemeljene. Takšne pa so tudi pritožbene trditve o zmotno ugotovljenem uspehu tožnika v zvezi z odločitvijo o stroških. Predlagal je zavrnitev pritožbe tožnika in priglasil stroške vloženega odgovora na pritožbo in zahteval njihovo povrnitev.

10. Nobena od pritožb ni utemeljena.

O neutemeljenosti pritožb zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka

11. Tožnik je s tožbo zahteval povrnitev (nepremoženjske in premoženjske) škode, ki jo je utrpel, ko se je kot udeleženec prireditve Dogodek Varno za volanom na Vranskem, ki se je odvijal na avto poligonu varne vožnje na V., poškodoval, ko se je med prireditvijo kot sopotnik udeležil vožnje z vozilom Nissan ..., ki ga je upravljal A. H., aktualni državni rally prvak in katerega je med krožno vožnjo po poligonu v desnem ovinku zaneslo z asfaltiranega vozišča poligona na travnato površino in drevo ob njem, ob trčenju v drevo pa se je tožnik poškodoval. Tožnik je od toženca zahteval odškodnino za škodo v zvezi s tem dogodkom na podlagi 34. in 36. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ker vozilo med vožnjo s katerim se je tožnik poškodoval, ni bilo obveznostno zavarovano. Navedene okoliščine tožnikovega poškodovanja je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporne in tudi pritožbeno niso izpodbijane po nobenem od pritožnikov.

12. Sodišče prve stopnje je glede na spornost pomembnega pravnega dejstva, ali bi moralo biti vozilo, s katerim je njegov voznik povzročil škodo tožniku, v ugotovljenih okoliščinah tožnikovega poškodovanja obveznostno zavarovano, prepričljivo in s prepričljivimi pravnimi razlogi pojasnilo, da so za takšno presojo bistvena določila ZOZP, kot matičnega zakona, ki ureja obvezna zavarovanja lastnikov vozil proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim (1. člen ZOZP) in v zvezi s tem 15. člen ZOZP.1 Pravilno je ob tem tudi poudarilo potrebnost lojalne razlage določb ZOZP tudi Direktivam EU, ki se nanašajo na zavarovanja civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil. Pravilno pa je tudi izpostavilo neopredeljenost pojma ″uporabe vozila‶ v 15. členu ZOZP in pri njegovi opredelitvi upoštevnost sodbe SEU v zadevi C-162/3, s katero je bila naložena razlaga tega pojma tako, da ta zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo takšnega vozila. Na podlagi takšnih pravnih izhodišč je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da predstavlja premikanje motornega vozila zaradi lastne moči oziroma delovanja motorja oziroma uporaba motornega vozila kot prevoznega sredstva običajno prometno funkcijo takšnega vozila. Ob takšnem pravnem razlogovanju pa je glede na ugotovljene okoliščine dogajanja, v katerih je prišlo tudi do tožnikovega poškodovanja, ko se je z vozilom Nissan ... opravljala vožnja, to je premikanje vozila in prevoz ljudi, kar je sicer uporaba vozila skladna z običajno prometno funkcijo vozila kot prevoznega sredstva, pravilno zaključilo, da bi moralo vozilo že pred njegovo uporabo (2. člen ZOZP) imeti sklenjeno obvezno zavarovanje odgovornosti. Ob tem je sodišče tudi pravilno poudarilo, da je obveznost sklenitve odgovornostnega zavarovanja povezana z uporabo vozila kot prometnega sredstva, pri tem pa ni pomembno, ali se je to kot takšno uporabljalo na cestni površini, po kateri se sicer ni odvijal javni promet. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju sodišča prve stopnje kot pravilnemu v celoti pritrjuje. Dodaja le, da je bilo obvezno zavarovanje odgovornosti pri uporabi motornih vozil v pravu Evropske unije urejeno z večimi Direktivami, ki so bile kodificirane z Direktivo 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti. Ta Direktiva (ki je veljala v času predmetnega škodnega dogodka, v ZOZP-u pa še ni bila implementirana2) pa v prvem odstavku 3. člena določa, da vsaka država članica sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev, da je civilna odgovornost pri uporabi vozil, ki so običajno na njegovem ozemlju, krita z zavarovanjem. Z zavarovanjem po ZOZP so kriti zahtevki, ki so posledica uporabe vozila, pri čemer pa uporaba vozila v prometu ni odločilni element, ki opredeljuje pojem uporabe vozila. Pojem uporabe vozila je širši. Iz sodne prakse3 izhaja, da pod zavarovalno kritje spadajo tudi škode, nastale izven prometnih površin oziroma izven tipičnih prometnih situacij. Tudi iz po sodišču prve stopnje izpostavljene sodbe SEU izhaja, da pojem uporabe vozila ni omejen na prometno situacijo. V kasnejši zadevi C-514/16 pa je SEU stališče iz zadeve C 162/13 še nadgradilo in pojasnilo, da obseg pojma ″uporaba vozila‶ ni omejen na prometno situacijo in je neodvisen od značilnosti zemljišča, na katerem se motorno vozilo uporablja. Sicer pa je premikanje vozila ena glavnih značilnosti, ki opredeljuje prometno funkcijo vozila, tipičen primer njegove prometne funkcije pa je tudi takrat, ko se ta uporablja kot prevozno sredstvo.4 Ob pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje pa se izkažejo kot neutemeljeni nasprotni pritožbeni očitki toženca in stranskih intervenientov, utemeljevani s poudarjenim pravno nepomembnih okoliščin, kot so namen in narava poligona, sklicevanje na pravila ZPrCP, o vozilu kot rekvizitu, namenu voznikove vožnje, o neodvijanju javnega prometa po vozni površini in sklicevanja na sicer nedoločno opredeljena določila ZMV.

13. Kot neutemeljeni pa se ob zgoraj predstavljenem izkažejo tudi pritožbeni očitki tretjega stranskega intervenienta o nejasnosti oziroma nasprotnostih razlogov sodišča prve stopnje oziroma neobstoju odločilnih dejstev in s tem smiselni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki tožnika o nasprotnosti odločilnih dejstev oziroma razlogov o lastnostih vozila in s tem o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa glede na to, da je s takšno odločitvijo sodišče sledilo tožnikovim trditvam in zaključilo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka po temelju, tožnik za izpodbijanje takšne odločitve s takšnimi pritožbenimi očitki tudi ne bi imel pravnega interesa.

15. Določilo 1. alineje 3. točke 17. člena ZPOZP, na katerega so se sicer sklicevali toženec in stranski intervenient, določa, da pravice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti nimajo oškodovanci, katerim je škoda nastala zaradi uporabe vozila na športnih prireditvah, za katere so bila izdana uradna dovoljenja, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost ali pri vadbeni vožnji. Sodišče prve stopnje je toženčevo sklicevanje o podanosti prvonavedenega izključitvenega razloga (uporabe vozila na športnih prireditvah, za katere so bila izdana uradna dovoljenja, pri katerih je pomembno, da se doseže največja hitrost) zavrnilo že na podlagi ugotovitve, da toženec (točka 24. obrazložitve na strani 18 sodbe) ni niti navajal, niti izkazal, da bi bilo za konkretno prireditev Dogodek Varno za volanom na V., izdano uradno dovoljenje. Niti toženka, niti nobeden od stranskih intervenientov pritožbeno ne izpodbijajo takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje. Toženec v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je bilo dovoljenje izdano. Ker je bilo trditveno in dokazno breme za podanost takšnih izključitvenih razlogov na strani toženca (lahko tudi stranskih intervenientov), že takšne ugotovitve sodišča prve stopnje potrjuje pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje o neizkazanosti izključitve zavarovalnega kritja za tožniku nastalo škodo iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je ne glede na navedeno sicer ugotavljalo tudi, ali je konkretna prireditev oziroma uporaba vozila na njej predstavljala športno prireditev, pri kateri je pomembno, da se doseže največja hitrost (in na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov življenjsko logično in prepričljivo ugotovilo, da za takšno ni šlo) in kar toženec in stranska intervenienta pritožbeno izpodbijajo, vendar slednje na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o nepodanosti takšnega zatrjevanega izključitvenega razloga ne more vplivati. Zato pa pritožbeno sodišče na takšne pritožbene očitke toženca in stranskih intervenientov kot pravno nepomembne tudi ne odgovarja.

16. V zvezi s toženčevim zatrjevanjem izključitvenega razloga nastanka tožnikove škode pri vadbeni vožnje, pa je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedb priče M., sicer zakonitega zastopnika soorganizatorja prireditve in priče H., voznika vozila ob vožnji s katerim se je tožnik poškodoval, ugotovilo, da je bil namen vožnje z vozilom Nissan ..., v katerem se je kot sopotnik zgolj za nameravan en krog vožnje po poligonu, peljal tudi tožnik, predstavitveni prikaz zmožnosti vozila, vendar ne njegovih skrajnih zmožnosti in spoznavanja njegovega voznika H., sicer večkratnega državnega prvaka v rally-ju ter njegovem prikazu in dajanju napotkov sopotniku za vožnjo in s tem napotkov za uporabo v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih ugotovitev prepričljivo zaključilo, da namen ugotovljene enkratne vožnje tožnika kot sopotnika z vozilom, ki ga je upravljal H., ni bil vadbeni za tožnika in da tudi ni šlo za vadbeno vožnjo tožnika, saj je bil kot sopotnik v vozilu zgolj opazovalec predstavitvene vožnje voznika in vozila. Dokazne ocene in dokazni zaključki sodišča prve stopnje so življenjsko logični in prepričljivi, pritožbene trditve toženca in stranskih intervenientov s poudarjanjem okoliščin, ki se ne nanašajo na takšne konkretne ugotovitve sodišča prve stopnje, pa ne morejo omajati njihove prepričljivosti. Na podlagi takšnih ugotovitev pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o neizkazanosti toženčevih trditev o podanosti tovrstnega izključitvenega razloga.

17. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve pravilno zavrnilo kot pravno nepomembne toženčeve ugovorne trditve, da škodni dogodek ne predstavlja prometne nesreče po določilih ZPrCP, v točkah 21 in 22 obrazložitve pa tudi pravilno pojasnilo, zakaj se v našem pravnem redu in obligacijskem pravu motorno vozilo šteje kot nevarna stvar, iz katere izvira povečana škodna nevarnost za okolico (zaradi delovanja in moči motorja) in zaradi česar se šteje, da škoda izvira iz te stvari, razen če se ne dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ). Pa tudi, da se odgovornost v zvezi s to presoja po splošnih načelih, ki veljajo za objektivno odgovornost, katere odgovornosti pa se objektivno odgovorni imetnik nevarne stvari lahko razbremeni na način, kot to določa 153. člen OZ. V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec nobenih navedb v smeri (popolne ali delne) razbremenitve svoje takšne odgovornosti ni podal. Ob tem pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da škoda v zvezi z uporabo motornega vozila predstavlja uresničitev ravno tiste abstraktne nevarnosti, zaradi katere je v našem pravnem redu uveljavljena objektivna odgovornost motornega vozila kot nevarne stvari. Predstavljeno pravno razlogovanje in pravni zaključki sodišča prve stopnje so po presoji pritožbenega sodišča pravilni. Pritožbeno ponavljanje trditev, na katere je sodišče prve stopnje s takšnim razlogovanjem odgovorilo, se tako izkaže kot neutemeljeno. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da je iztoževana škoda tožniku nastala kot posledica nesreče kot jo opredeljuje 1. a člen ZOZP in je bila povzročena tožniku z uporabo motornega vozila, ko je to opravljalo svoje tipično funkcijo premikanja in prevoza, zaradi česar bi moralo biti za vozilo sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pa to ni bilo, je to pravilno zaključilo o podanosti toženčeve odgovornosti za plačilo tožnikove škode (prvi odstavek 34. člena ZOZP). Pritožbene drugačne trditve toženca in stranskih intervenientov so neutemeljene.

18. Vsebina listin v spisu (še zlasti vsebina zapisa tožnikovih tožbenih trditev in trditev prvega stranskega intervenienta v pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2017, katero je sodišče prve stopnje tudi korektno povzelo v točki 5 obrazložitve sodbe) potrjuje pravilnost ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve sodbe, da je navedbe v zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami o podani izjavi tožnika organizatorju prireditve (prvemu stranskemu intervenientu), prvi stranski intervernient podal kot odgovor na njemu očitano soodgovornost za tožniku nastalo škodo. Vsebina ostalih listin spisa potrjuje tudi pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec (oziroma za toženca stranski intervenienti) navedb v zvezi z navedeno izjavo tožnika v smislu trditev o tožnikovem soprispevku oziroma soodgovornosti ni podal. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve tretjega stranskega intervenienta o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodišče ne presojalo tudi v zvezi s takšno izjavo tožnika uveljavljane soodgovornosti tožnika, utemeljevane z nekonkretiziranimi, sicer pa protispisnimi trditvami o takšnih jasnih ugovornih trditvah toženca in stranskih intervenientov.

19. Protispisne so tudi pritožbene trditve tretjega stranskega intervenienta o toženčevih navedbah v odgovoru na tožbo, s katerimi bi se naj ta skliceval na okoliščine, ki jih bodo podali stranski intervenienti. Iz vsebine toženčevih navedb v (četrtem odstavku pod točko l) odgovora na tožbo izhajajo zgolj trditve, da tožencu ni znano, v kolikšnem obsegu in ali je obveznost izpolnil kateri od solidarnih dolžnikov, zoper katere kot solidarne dolžnike tožnik tudi uveljavlja zahtevek in si zato pridržuje pravico, da zaenkrat ne bo izpolnil tožniku ničesar, do razjasnitve in ugotovitve in ali v kolikšnem znesku pa je bila obveznost že izpolnjena pa zahtevku tožnika ugovarja. Po drugi strani pa vsebina zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17. 10. 2017 (l. št. 80) potrjuje navedbe sodišča prve stopnje, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo ugovarjal (nasprotoval) vsem navedbam in dokaznim predlogom stranskih intervenientov, razen tistih glede neobstoja njegove pasivne legitimacije. Zato je, glede na določila četrtega odstavka 201. člena ZPP, pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, zakaj navedb (in dokaznih predlogov za takšne navedbe) stranskih intervenientov, podanih v zvezi z ugotavljanjem njihove neodgovornosti, ni upoštevalo. Glede na določila četrtega odstavka 201. člena ZPP namreč veljajo strankina dejanja, če je stranka izrecno nasprotovala intervenientovim dejanjem. Tudi sicer pa lahko intervenient, ki ni stranka, deluje le v korist in proti zahtevku zoper stranko, ki se ji je v pravdi pridružil. Pritožbeni očitki tretjega stranskega intervenienta o podanosti kršitve 201. člena ZPP so tako neutemeljeni. Takšni pa so tudi smiselni pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodba v tem delu zanj predstavljala sodbo presenečenja.

O neutemeljenosti pritožb zoper odločitev o škodi

20. Sodišče prve stopnje je obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke prim. mag. A. A., kateremu je zaradi njegove strokovnosti in objektivnosti v celoti sledilo. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o nepopolnosti takšnih ugotovitev, ker sodišče ni kot te ugotovilo še nadaljnjih pregledov tožnika pri osebnem zdravniku in jemanja antidepresivov. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z obsegom telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ni ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnika pri psihiatru že zaključeno, so protispisni in zato neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožnika o zmotno ugotovljenem takšnem dejstvu.

21. Ker dejansko podlago za presojo denarne odškodnine iz naslova strahu predstavlja intenzivnost in trajanje strahu, ki ga utrpi oškodovanec (179. člen OZ), je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izvedeniških mnenj izvedencev travmatološke stroke in psihiatrične stroke, s katerima je objektiviziralo tožnikovo izpovedbo, ugotovilo intenziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu. V okviru primarnega strahu je tako ugotovilo, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel izredno hud nekaj trenutni primarni strah, za tem približno 2 uri hud sekundarni strah med prevozom v bolnico in med pregledom v bolnici, za tem 10 dni hud sekundarni strah in za tem srednje hud strah v dolžini trajanja meseca dni in pol, ki je nato prišel v blag strah v trajanju še enega meseca in pol, ki pa je za tem (to je, ko so mu odstranili zunanji fiksator in je tožnik lahko videl, da zdravljenje poteka v redu) prenehal. Glede na takšne ugotovitve je zato sodišče ugotovljen takšen primarni in sekundarni strah tožnika upoštevalo kot upoštevajoč obseg strahu, glede na tožnikove trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da sekundarni strah še vedno trpi, pa te pravilno zavrnilo s pojasnilom, da ta ne more vplivati na odmero višine odškodnine iz naslova strahu. Pritožbeni očitki tožnika o zmotno ugotovljenem obsegu strahu se tako izkažejo kot neutemeljeni, ob takšnih pravilnih ugotovitvah sodišča glede trajanja sekundarnega strahu pa so pravno nepomembna tožnikova sklicevanja na razloge sodbe VIII Ips 409/2009.

22. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke ugotovilo, da je tožniku kot trajna posledica poškodbe roke ostala zavrta gibljivost desnega zapestja srednje stopnje in oslabljena moč stiska desne roke, zaradi česar je trajno močno zmanjšano sposoben za dela, ki zahtevajo ponavljajoče se gibe v desnem zapestju, za dela, ki zahtevajo grobo moč desnice in za dvigovanje bremen težjih od 2 do 3 kg. Zaradi takšnih posledic je tožnik močno zmanjšano sposoben za vsa domača opravila, povezana z dvigovanjem težjih bremen in močnim prijemom, za športne in rekreacijske aktivnosti, kot so igranje košarke, tenisa in obiskovanje fitnesa, s katerimi se je ukvarjal pred škodnim dogodkom, nesposoben pa je za ukvarjanje z borilnimi veščinami, s katerimi se je tudi ukvarjal pred škodnim dogodkom. Zaradi ugotovljenih takšnih zmanjšanih zmožnosti pa je tožnik omejen tudi pri opravljanju poklicnega dela računalničarja.

V zvezi s psihičnimi težavami, kot posledicami škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. P., ki mu je sledilo, ugotovilo, da se je pri tožniku kot zakasnel odziv na škodni dogodek razvila posttravmatska stresna motnja, ki je bila pri tožniku prisotna približno eno leto po škodnem dogodku in je potekala valujoče, na kar je izzvenela. Posttravmatska stresna motnja se je pri tožniku izražala kot trajni občutek emocionalne otopelosti, odtujenosti, neodzivanju okolici, anhedoniji in izogibanju dejavnostim in okoliščinam, ki spominjajo na travmo, v prerazdražljivosti in prenapeti budnosti, pretiranem vznemirjanju in nespečnosti, tesnobi in depresiji. Po prenehanju posttravmatske stresne motnje pa so se in se še vedno pri tožniku izražajo posamezni simptomi, vendar ti kot simptomi izzvenevajoče se kronificirane prilagoditvene motnje z anksioznostjo, depresijo. Ti se pojavljajajo valujoče in vključujejo depresivno razpoloženje, tesnobo, zaskrbljenost in občutek nesposobnosti za izvajanje vsakdanjih opravil. Zaradi posttravmatske stresne motnje in kronificirane prilagoditvene motnje, ki pa je v izzvenevanju, se je in se še tožnik zdravi pri psihiatru. Na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatra pa je sodišče tudi ugotovilo, da je nastop posttravmatske stresne motnje in posledične kronificirane prilagoditvene motnje in v zvezi z njo anksiozne motnje, pri tožniku posledica obravnavanega škodnega dogodka, saj ne glede na tožnikove osebnostne značilnosti (nevrotska osebnostna struktura, ADH sindrom, hormonska substitucijska terapija, ki jo prejema že več le) do njenega nastopa brez škodnega dogodka ne bi prišlo. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da so vse psihične težave tožnika, izkazovane kot simptomi najprej PTSM, nato pa kronificirane prilagoditvene motnje z anksioznostjo, posledica škodnega dogodka, duševno trpljenje tožnika zaradi teh težav pa skupaj z duševnim trpljenjem zaradi trajnih posledic omejene gibljivosti in zmanjšane moči roke predstavljajo obseg upoštevnih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na strokovnem mnenju izvedenca psihiatrične stroke, v domeno katerega ta vprašanja tudi spadajo, so prepričljive in pravilne in jih pritožbeni očitki tožnika, toženca in tretjega stranskega intervenienta ne morejo omajati. Po tožniku pritožbeno izpostavljene težave, ki bi jih naj sodišče prve stopnje neupoštevalo, so zajete v ugotovljenih izraženih simptomih PTSM in prilagoditvene motnje, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo.

V zvezi z ugotovitvami izvedenca, da je lahko stres pri tožniku povzročil tudi prehodno poslabšanje luskavice, tožnikov očitek o podani bistveni kršitvi, ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaradi nepodanosti tožnikovih takšnih trditev (7. in 212. člen ZPP), ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj samo izraženo pritrjevanje k mnenju izvedenca o podanosti (tudi) vzročne zveze med stresom in prehodnim poslabšanjem luskavice, ne pomeni podaje upoštevnih navedb. Glede na vsebino izvedeniškega mnenja izvedenca psihiatrične stroke v drugem, tretjem in šestem odstavku na strani 7 pisnega izvedeniškega mnenja (l. št. 224) pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki toženca, da iz izvedeniškega mnenja izvedenca ne izhaja, da je tožnik PTSM in kasnejše anksiozne težave utrpel kot odziv na predmetni škodni dogodek, ampak da gre za bolezensko simptomatiko. Glede na povzete ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskim obsegom tovrstne nepremoženjske škode pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tretjega stranskega intervenienta o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker bi naj sodbo v tem delu ne bilo mogoče preizkusiti.

23. Sodišče prve stopnje je v točki 26 obrazložitve navedlo pravilno pravno podlago in podalo pravilno pravno razlogovanje o tem, kaj narekujeta pri odmeri višine denarne odškodnine načeli individualizacije in objektivne pogojenosti. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju dodaja, da načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določenih odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami5.

24. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, ki v času škodnega dogodka še ni dopolnil 30 let, utrpel zdrobljen zlom končnega dela desne koželjnice, ki je segal v zapestni sklep, odrgnine po levi roki, udarnino in odrgnino obeh kolen, udarnino in odrgnino trebušne stene ter podplutbo na desni strani vratu ter postrravmatsko strezno motnjo in izvenevajočo kronificirano prilagoditveno motnjo. Zaradi utrpelih telesnih poškodb je trpel zelo hude telesne bolečine tri dni, hude telesne bolečine tri tedne, srednje hude telesne bolečine en mesec, dva meseca lahke pretežno stalne telesne bolečine, za tem pa občasne lahke bolečine, ki so tožniku ostale kot trajne in jih bo zato trpel tudi v bodoče ob ponavljajočih se gibih v desnem zapestju, ob poskusu dvigovanja bremen, težjih od 2 do 3 kg, ob daljšem opiranju na desno roko in podobno, ki pa bi lahko pri tovrstnih ekstremnih obremenitvah izjemoma dosegala tudi stopnjo srednje hudih bolečin. Kot neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je tožnik utrpel 3-dnevno hospitalizacijo v bolnici, operativni poseg in naravnavo zloma v splošni anesteziji, spreminjanje napetosti in kasnejšo odstranitev zunanjega fiksatorja, odstranjevanje šivov (dvakrat), previjanje (10 krat), izpostavljenost nizkim (24 krat) in višjim dozam (enkrat) ionizirajočega sevanja, opravljeno magnetno resonanco, jemanje analgetikov, anbitibiotikov in cepljenje proti tetanusu, dva meseca in pol nošnje fleksijske ekstenzijske opornice za zapestje, preglede pri lečečem zdravniku (približno 19 krat), fizioterapije različnih oblik (40 krat), bolniški stalež od 16. 6. 2014 do 14. 12. 2014. Ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu utrpelega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je pritožbeno sodišče povzelo že zgoraj. V zvezi z obsegom tožnikovih duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče ugotovilo, da so tožniku kot trajne posledice ostale: na upogibni strani desnega zapestja v nivoju kože bleda in že iz nekoliko večje oddaljenosti vidna 10 cm dolga in 3 do 4 cm široka pooperativna brazgotina; na hrbtišču desne dlani rdeče obarvana in z nekoliko večje oddaljenosti vidna 4,5 cm dolga in 7 mm široka brazgotina; na desni podlahti bleda 4 cm dolga in 8 mm široka brazgotina. Za brazgotino na hrbtišču desne dlani tožnika je sodišče ugotovilo, da je vidna vseskozi, brazgotini v predelu zapestja in podlahti pa takrat, ko ima tožnik zavihane rokave oz. kratke rokave in da te pomenijo veliko spremembo zunanjosti tožnika. Glede na takšno vidnost in spremenjen izgled tožnikove roke je sprejelo kot prepričljivo izpovedbo tožnika, da je takšna spremenjena zunanjost njegove roke zanj zelo moteča in mu povzroča duševno trpljenje. Sodišče prve stopnje je tožniku, ki v času škodnega dogodka še ni dopolnil 30 let, v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa še ne 36 let, iz naslova utrpelih in bodočih fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v znesku 12.500,00 EUR (od zahtevanih 14.000,00 EUR), iz naslova strahu 1.900,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 17.200,00 EUR (od zahtevanih 22.000,00 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.000,00 EUR (kolikor je bilo tudi zahtevano). Skupaj tako 32.600,00 EUR, kar predstavlja ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje 27,8 povprečnih mesečnih neto plač. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odmerjene denarne odškodnine glede na obseg in težo ugotovljenih tožnikovih poškodb, ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter intenzivnost in trajanje strahu ter obseg ugotovljenih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ustrezno odražajo merila subjektivne in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Glede na že zgoraj izpostavljeno pomembno primerljivost odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode v okviru objektivnega načela, tako niso utemeljene pritožbene trditve pritožnikov o neenakosti oziroma neenakopravnosti obravnave v zvezi z odmerami odškodnin tožniku za posamezne oblike nepremoženjskih škod v primerjavi s pritožbeno izpostavljenimi zadevami. V zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo kot celoto pa so zmotni pritožbeni očitki drugega stranskega intervenienta o previsoki odmerjenosti le-te glede na izpostavljene zatrjevane primerljive odločitve sodišč za primerljive poškodbe. V pritožbeno izpostavljenih zadevah, razen v zadevi z evidenčno številko VS002295 (sicer II DoR 110/2011) so oškodovanci sicer utrpeli primerljivo poškodbo roke, niso pa utrpeli tudi PTSM ter v zvezi s tem nastale škode6. Zadeva z evidenčno številko VS002295 pa tudi ni povsem primerljiva, saj je oškodovanka v tej zadevi bila bistveno starejša od tožnika. Že iz pritožbenih trditev tretjega stranskega intervenienta je razvidno, da se pritožbeno izpostavljena zadeva II Ips 777/2000 ne nanaša na tožniku primerljivo poškodbo s primerljivimi posledicami, v pritožbeno izpostavljeni odločbi VDSS opr. št. Pdp 395/2018 pa gre za drugačno poškodbo, v zadevi Pdp 924/2011 pa oškodovanec sicer ni utrpel PTSM in v zvezi s to nastalo škodo. Tudi po tožniku izpostavljena zadeva II Ips 741/2000 ne prestavlja povsem primerljive zadeve, saj ne samo, da oškodovanec v tej ni utrpel PTSM, ampak tudi več zlomov in hujši zlom, zato pa posledično tudi večji obseg nepremoženjske škode in hujše trajne posledice poškodb. Po presoji pritožbenega sodišča je po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina primerno umeščena med odškodnine kot se prisojajo za običajne, težje in katastrofalne7 škode in ne odstopa od odškodnin za podobno škodo, hkrati pa upošteva tudi vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče je zato pritožbene očitke pritožnikov o prenizko oz. previsoko odmerjenih denarnih odškodninah za nepremoženjsko škodo kot neutemeljene zavrnilo.

25. Ob tem pa je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbene očitke toženca in stranskih intervenientov, da je sodišče prve stopnje ob presoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti upoštevalo zgolj subjektivno merilo, ne pa tudi objektivnega merila. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca travmatološke stroke, ki mu je v tem delu sledilo, ugotovilo, da ugotovljene brazgotine, ki so dobro vidne in se z oblačili ne morejo (v predelu desne dlani) ali težko (v predelu zapestja in podlahti) prekrijejo, pomenijo hudo spremembo zunanjosti tožnika, ki vzbuja pri okolici nekoliko pretirano radovednost, vendar pa je pri tem pomembno doživljanje spremembe s strani oškodovanca. Na podlagi takšne ugotovitve in ugotovitve, da tožnik takšno odzivanje doživlja kot moteče in ob nadaljnji ugotovitvi, da zaradi samih brazgotin tudi duševno trpi, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo o podanosti obeh potrebnih elementov (objektivnega in subjektivnega) za priznanje odškodnine iz tega naslova.

26. Sodišče prve stopnje je v 49. in 50. točki obrazložitve pojasnilo pravno podlago, na podlagi katere je tožniku prisodilo odškodnino za iztoževano materialno škodo v zvezi z izgubo zaslužka v času bolniškega staleža (kateri toženec in stranski intervenienti sicer niso ugovarjali) na iztoževan način in v iztoževanem obsegu. Pri tem je tudi izpostavilo, da bi bil delodajalec za vzpostavitev stanja tožnika, kot če bi tožnik delal, bil dolžan zanj od neto zneska plačati tako davke kot obvezne prispevke za socialno varnost, kot jih sicer določajo ustrezni zakoni iz tega področja. Zato pa je neutemeljeno pritožbeno nasprotovanje toženca takšni odločitvi sodišča, s sklicevanjem, da bi moralo sodišče že samo s sodbo določno izračunati kakšen znesek bi toženec moral plačati tretjim.

O neutemeljenosti pritožbenih trditev zoper odločitev o stroških

27. Sodišče prve stopnje je pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov tožnika tožniku za pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2019 in 24. 9. 2019, kot sicer peti oziroma šesti pripravljalni vlogi, priznalo nagrado v skladu s 3. točko tar. št. 19 OT (50 % iz tar. št. 18), to pa že od vrednosti zvišanega tožbenega zahtevka. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika o zmotnem priznanju zgolj 400 točk za posamezno vlogo namesto priglašenih 900 in 675 točk. Glede na to, da v zvezi z ugotavljanjem temelja tožnikovega tožbenega zahtevka ni nastalo nesorazmerno veliko oziroma pretežni del pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje pravilno in v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožnikov uspeh v pravdi ugotovilo v razmerju s končno prisojenim zneskom.

28. Sodišče prve stopnje je konkretizirano in pravilno glede vsakega od po tožniku priglašenih stroškov, ki ga tožniku ni odmerilo, obrazložilo, zakaj tega ni priznalo ali zaradi nepotrebnosti priglašenega stroška ali zaradi nesamostojnosti priglašenega stroška in zato njegove neutemeljenosti, ker so bila dejanja v zvezi s priglašenim stroškom povezana s sestavo konkretne vloge oziroma opravo drugega konkretnega pravdnega dejanja. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da takšna odločitev ni v skladu z obvezno razlago Odvetniške tarife, ki jo je podala Odvetniška zbornica in ki je za sodišče zavezujoča.

29. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 48/01 s spremembami, nazadnje v Ur. l. RS št. 39/18) v drugem in tretjem odstavku 46. člena izrecno določa, da o višini in obsegu stroškov, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca, ki vsi predstavljajo stroške sodnega postopka in ki jih mora nasprotna stranka namesto upravičencu do brezplačne pravne pomoči povrniti v korist proračuna RS, odloči pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka. Zato pa so neutemeljene pritožbene trditve tožnika o zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje v 2. točki II. izreka zaradi njegove nepristojnosti.

30. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbe pritožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih stroških

31. Noben od pritožnikov s svojo pritožbo ni uspel, zato vsak pritožnik sam trpi svoje stroške vložene pritožbe, tožnik pa je dolžan drugemu in tretjemu stranskemu intervenientu povrniti stroške vloženega odgovora na njegovo pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Potrebni stroški odgovorov na pritožbo drugega in tretjega stranskega intervenienta znašajo 746,64 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo odgovora na pritožbo 1000 točk OT, 2 % materialni stroški 20 točk, torej skupaj 1.020 točk oziroma (glede na vrednost 1 OT je 0,6 EUR), 612,00 EUR in 22 % DDV v znesku 134,64 EUR. Ker je glede na določila 154. člena ZPP stranski intervenient lahko le upravičenec in ne tudi zavezanec plačila pravdnih stroškov, tožnik sam trpi svoje stroške vloženega odgovora na pritožbo drugega stranskega intervenienta.

-------------------------------
1 Ta določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz.
2 Tako VS RS v zadevi III Ips 25/2018.
3 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 117/2002, II Ips 407/2008.
4 Tako VS RS v zadevi III Ips 65/2018.
5 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 131/2013, II Ips 636/2008, II Ips 156/2011 in drugih.
6 pa so jim bile prisojene odškodnine v višini 18 oz. 14,3 plače.
7 tudi v razmerju do škod v pritožbeno izpostavljenih zadevah.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 15, 17, 34, 36
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 149, 153

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2OTI4