<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 981/2018-10
ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.981.2018.10

Evidenčna številka:UP00031373
Datum odločbe:20.08.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Mira Dobravec Jalen (preds.), Petra Hočevar (poroč.), mag. Miriam Temlin Krivic
Področje:RAZLASTITEV
Institut:razlastitev - nagrada in stroški odvetnika - veljavna odvetniška tarifa - neocenljiva vrednost

Jedro

Organ je pravilno ugotovil, da gre za neocenljivo zadevo, saj vrednost spornega predmeta (tj. razlaščenih zemljišč) iz odločbe o razlastitvi ne izhaja, kar pa tudi je predmet postopka. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju (zato tudi po oceni sodišča ni moč enačiti tega postopka s klasičnim civilnim odškodninskim postopkom), temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. V posledici pa je zmotno tudi tožbeno razlogovanje, da bi moral organ določiti vrednost predmeta (po 4. členu OT - op. sod.) glede na ponujeno odškodnino, predloženo cenitev oziroma vrednost po podatkih GURS (portal Prostor), saj se v tem postopku ni odločalo o odškodnini za razlaščena zemljišča, zato tudi ni mogoče reči, da se je odločalo že o vrednosti (kot taki) razlastitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da je Republika Slovenija dolžna v 15 dneh od dokončnosti tega sklepa tožnici povrniti stroške v višini 971,00 EUR, v preostalem je zahtevek za povrnitev stroškov zavrnil. V obrazložitvi je organ navedel, da je že izdal sklep o stroških razlastitvenega postopka z dne 7. 9. 2016, v katerem je tožnica nastopila kot razlastitvena zavezanka. Tožnica se je zoper sklep pritožila, drugostopni organ je pritožbi ugodil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Organ je, sledeč napotilom drugostopnega organa, stroške določil po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), ki je začela veljati 10. 1. 2015. Prehodna določba 20. člena OT se namreč nanaša le na sodne postopke, ne pa na upravni postopek, zato OT velja za vse primere upravnega postopka, pričetega pred uveljavitvijo OT. Po ustaljeni sodni praksi ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica stranke vrednostno izražena, zato ni mogoče izhajati iz vrednosti odškodnine, do katere je zaradi razlastitve upravičen zavezanec. Gre za neocenljivo zadevo. Organ je stroške odmeril glede na 105. člen Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Tožnici je priznal stroške po tar. št. 28 OT.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice.

3. Tožnica je tožbo vložila iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi je navedla, da je stališče toženke, da gre za neocenljivo zadevo, napačno. Predmet postopka je vrednostno opredeljiva premoženjska pravica - lastninska pravica na zemljišču in vrednost rastlinja, ki je bilo razlaščeno. Stališče toženke posega v temeljno ustavno pravico do lastnine. Vrednost lastninske pravice je vedno določljiva. To še zlasti v tem primeru, ko je tožnica predložila cenitev, toženka pa ima tudi sama vzpostavljen sistem vrednotenja nepremičnin, ki je dostopen vsakomur. S pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi se je nedvomno povečalo premoženje razlastitvene upravičenke in zmanjšalo premoženje tožnice. Toženka je za predmet razlastitve ponudila tožnici 183.500,00 EUR, torej gre celo za določeno vrednost. Nerazumno je, da se šele v postopku za določitev odškodnine odloča o ocenljivi zadevi. Ko se je začelo odločati o odškodnini, je bil poseg v premoženjsko sfero tožnice že zaključen, o temelju je bilo že odločeno. Tako se lahko naredi vzporednica s klasičnim odškodninskim postopkom, kjer sodišče odloča najprej o temelju, nato pa o višini odškodnine. Odločitev o razlastitvi je temelj za presojo višine odškodnine, zadevi sta neločljivo povezani. Ker se z razlastitvijo odvzame del premoženja, se jasno lahko določi tudi njegova vrednost. S presojo o obsegu razlastitve se je presojalo o vrednosti premoženja. Že 69. člen Ustave govori o vrednosti razlastitve, ki je enaka vrednosti odvzete nepremičnine. Napačno je bila tudi uporabljena OT, ki določa, da je določitev zadeve kot neocenljive izjema. Izjeme pa je treba tolmačiti ozko. Po OT je neocenljiva zadeva npr: izdaja delovnega dovoljenja, odvzem otroka, torej v primeru, ko dejansko ni mogoče določiti vrednosti zahtevku oziroma je ta tako subjektivna, da je ni mogoče določiti. Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, II Ips 253/2011 z dne 25. 8. 2011. V tej zadevi pa o taki stvari nedvomno ni mogoče govoriti. S svojo odločitvijo je organ izenačil vse razlastitvene postopke, kar je tudi nepravilno in neprimerno. Postopki so si med seboj različni, nekateri so zahtevnejši, nekatere nepremičnine so višje vrednosti, to pa pomeni večjo odgovornost pooblaščenca, več ur dela, širša strokovna znanja, višjo strokovnost, itd. Zato je tudi v veljavi sistem, ki določa plačilo glede na vrednost predmeta. Z izenačitvijo vseh razlastitvenih postopkov je organ zagrešil tudi poseg v samostojnost in neodvisnost odvetniškega poklica in s tem odvzel pravno varnost osebam v razlastitvenem postopku. Nujni pogoj za pravno-strokovno kakovost odvetniškega dela je tudi pravična povrnitev stroškov dela. Organ ni upošteval, da se s pravnomočno odločbo premoženje zavezanca odvzame in ima zavezanec zgolj možnost uveljavljanja odškodnine, ne more pa več vplivati na sam obseg razlastitve. V postopku bi moralo biti upoštevano, da lahko razlastitvenemu zavezancu bistveno več pomeni nepremičnina kot taka (npr. večji vrt, hiša na določeni lokaciji, itd) kot pa denarna odškodnina, ki jo bo prejel. In tisti zavezanec, ki mu ni vseeno, mora imeti zagotovljeno dejansko pravno varnost, nujni predpogoj za to pa je pravična povrnitev stroškov odvetniškega dela. Ni utemeljeno, zakaj gre za neocenljivo zadevo, zato sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, sklep spremeni tako, da tožnici v celoti prizna znesek v višini 8.496,28 EUR oziroma da tožbi ugodi, sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom na tožbo v danem roku ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V zadevi je sporna odločitev upravnega organa o priznanih priglašenih stroških postopka v postopku razlastitve. Tožnica kot poglavitno meni, da gre za vrednostno opredeljivo pravico in da bi posledično moral organ stroške priznati glede na ugotovljeno vrednost spornega predmeta (tj. razlaščenih zemljišč). Pri tem se sklicuje na v postopku z njene strani predloženo cenitev, vrednost zemljišč, kot izhaja iz portala Prostor oziroma odškodnino v višini 183.500 EUR, ponujeno s strani razlastitvene upravičenke Republike Slovenije (v tem postopku stranke z interesom in ne toženke, kot to navaja tožnica v tožbi - op. sod.) pred uvedbo upravnega postopka za razlaščena zemljišča.

8. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno ugotovil, da gre za neocenljivo zadevo, saj vrednost spornega predmeta (tj. razlaščenih zemljišč) iz odločbe o razlastitvi ne izhaja, kar pa tudi je predmet postopka. Ne gre torej za odločanje o civilnopravnem premoženjskem upravičenju (zato tudi po oceni sodišča ni moč enačiti tega postopka s klasičnim civilnim odškodninskim postopkom), temveč za oblastveno odločanje o dovoljenosti prisilnega odvzema lastninske pravice. Tako tudi že ustaljena sodna praksa (npr. sodbi UPRS, I U 1276/2016, I U 1183/2016, I U 511/2018). Organ je svoje stališče tudi v zadostni meri obrazložil, zato tudi tožbeni ugovor, da sklepa ni mogoče preizkusiti, ne vzdrži sodne presoje. V posledici pa je zmotno tudi tožbeno razlogovanje, da bi moral organ določiti vrednost predmeta (po 4. členu OT - op. sod.) glede na ponujeno odškodnino, predloženo cenitev oziroma vrednost po podatkih GURS (portal Prostor), saj se v tem postopku ni odločalo o odškodnini za razlaščena zemljišča, zato tudi ni mogoče reči, da se je odločalo že o vrednosti (kot taki) razlastitve.

9. Sodišče se sicer strinja s tožbenim stališčem, da OT le izjemoma dopušča določitev predmeta zadeve kot neocenljive (po šestem odstavku 4. člena OT odvetnik oceni storitve, ki jih tarifa ne ovrednoti, s primerjavo podobnih storitev, ki so po tarifi ovrednotene; pri ovrednotenju takih storitev uporabi odvetnik določbe posebnega dela tarife in merila iz prejšnjega člena), čemur pritrjuje tudi stališče iz citirane sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep, II Ips 253/2011 z dne 25. 8. 2011), vendar pa gre v tem primeru ravno za tako vrsto zadeve, kjer vrednosti predmeta ni mogoče določiti na noben, iz 4. člena OT, določen način, saj se o njegovi vrednosti (kot že zgoraj) še ne odloča oziroma je ta predmet novega, drugega in po svoji pravni naravi tudi drugačnega postopka, v katerem bo tožnica kot stranka postopka imela možnost sodelovati in s svojimi ugovori vplivati na končno odločitev, tj. določitev odškodnine.

10. Glede na povedano organu zato tudi ni mogoče očitati, da je s takim odločanjem neprimerno in napačno izenačil vse razlastitvene postopke ter posledično posegel v samostojnost in neodvisnost odvetniškega poklica zaradi po tožničinem mnenju nepravične povrnitve stroškov odvetniškega dela, posebej pri tem še zaradi upoštevanja dejanskega pomena odvzete nepremičnine zavezancu. Odvetnik je namreč po načelih, ki so določena v Kodeksu odvetniške poklicne etike, kot so zavezanost odvetnika k strokovnosti (14. člen, idr.), ustreznemu zastopanju (20. člen, idr.), primernemu odnosu do strank (37. člen, idr.), vzpostavitvi zaupanja (43. člen, idr.), dolžan svoji stranki zagotoviti dejansko pravno varnost v vsakem primeru, pri čemer ta ne sme biti odvisna od uspeha povrnitve priglašenih stroškov zastopanja. Ob tem pa sodišče še pripominja, da pa bo lahko tovrstni tožbeni ugovor (torej ugovor, ki se po vsebini dejansko nanaša na določitev višine odškodnine) tožnica uveljavljala v postopku o odškodnini za razlaščeno premoženje.

11. Ker je sodišče presodilo, da je organ pravilno uporabil materialno pravo, v postopku pa ni zagrešil kršitev pravil postopka, tudi ni prišlo do zatrjevanih kršitev Ustave.

12. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, brez oprave glavne obravnave (59. člen ZUS-1), ker je presodilo predlagane listine spisa že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanih aktov, enako pa je storilo tudi glede predlagane sodne prakse in pravne teorije.

14. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o urejanju prostora (2002) - ZUreP-1 - člen 105

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
15.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM4MTYx