<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 13/2009
ECLI:SI:VSRS:2009:IV.IPS.13.2009

Evidenčna številka:VS2004719
Datum odločbe:21.04.2009
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - sestavine plačilnega naloga - opis prekrška

Jedro

Za ugotovitev, da gre v konkretni zadevi za odločanje o isti stvari, mora biti podana subjektivna in objektivna identiteta med prekrškoma - slednja je vezana na dejanje, za katero je bil kršitelju izdan plačilni nalog in kot je v njem opisano, ne pa na sam historični dogodek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Policijska postaja Koper (prekrškovni organ) je A.B. izdala plačilna naloga. S prvim plačilnim nalogom je za prekršek po drugem in prvem odstavku 7. člena ZRJM-1 in po prvem odstavku 22. člena ZRJM-1 izrekla enotno globo 835,44 eurov; z drugim pa enotno globo 751,12 eurov za prekršek po drugem odstavku 7. člena ZRJM-1 in po prvem odstavku 22. člena ZRJM-1.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je prekrškovni organ A.B. izdal dva plačilna naloga zaradi kršitve javnega reda in miru z dne 29.11.2008 ob 2.30 uri. Po navedbah vložnika že bežna primerjava obeh plačilnih nalogov pokaže, da je šlo za iste prekrške, kar da je razvidno tudi iz dopisa Policijske postaje Koper z dne 14.1.2009, kjer je izrecno pojasnjeno, da je šlo za isti historični dogodek, le da je bil prekršek po 7. členu ZRJM-1 (nedostojno vedenje) ocenjen še kot kvalificirana oblika nedostojnega vedenja proti policistki pri uradnem poslovanju. Po trditvi zahteve gre za okoliščino, ki izključuje pregon za prekršek, saj ni mogoče dvakrat odločiti o prekrških, ki jih zajema isti historični dogodek. Uveljavlja kršitev druge alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1 v zvezi z 10. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da plačilni nalog z dne 9.12.2008 v celoti razveljavi oziroma ga odpravi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena ZKP vročena storilki prekrška, ki nanjo ni odgovorila.

B.

4. Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (šesta alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega (izrecno) predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je v njej obravnavano pravilo, na tej podlagi treba spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je sicer namenjen zlasti odločanju o lažjih kršitvah z enostavnimi dejanskimi stanovi (52. člen ZP-1), vendar bi bila drugačna razlaga v nasprotju z namenom določitve prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari.

5. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1 se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je urejen predvsem v 8. poglavju ZP-1, kjer so bile v času odločanja Policijske postaje Koper kot prekrškovnega organa v obravnavani zadevi predvidene tri oblike odločitve, to so odločba o prekršku (56. člen ZP-1), plačilni nalog (57. člen ZP-1) ter posebni primeri plačilnega naloga (57.a člen). Plačilni nalog je namenjen zlasti hitremu odločanju v zadevah z enostavnimi dejanskimi stanovi. Plačilni nalog se po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 izda in praviloma vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, pod (edinim) pogojem, da pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, v ostalih primerih pa se v hitrem postopku pred prekrškovnim organom izda odločba o prekršku oziroma posebni primer plačilnega naloga po 57.a členu.

6. Vsebina plačilnega naloga je predpisana v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Poleg osebnih podatkov o kršitelju ipd. mora plačilni nalog po tej določbi vsebovati: kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe (in število kazenskih točk), številko računa za plačilo in pouk o pravici do pravnega sredstva. Glede na besedilo povzete določbe torej ZP-1 ne zahteva, da mora plačilni nalog (drugače kot odločba o prekršku - tretji odstavek 56. člena ZP-1 oziroma posebni primeri plačilnega naloga po drugem odstavku 57.a člena ZP-1), opis prekrška vsebovati že ob njegovi izdaji, temveč mora prekrškovni organ v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 opis dejanskega stanja poleg ostalega predložiti sodišču v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena pravočasna in dovoljena zahteva za sodno varstvo.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prekrškovni organ prekrške osebno zaznal in plačilna naloga izdal po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1. V skladu z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 je v plačilnem nalogu navedeno, da je bil izdan zoper A.B., dne 29.11.2008 ob 2.30 uri v K., zaradi kršitev po prvem in drugem odstavku 7. člena ZRJM-1 ter po prvem odstavku 22. člena ZRJM-1, da je bila izrečena enotna globa 835,44 eurov in vanjo všteto 20 eurov za čas pridržanja po 112. členu ZP-1. V plačilnem nalogu opis dejanskega stanja ni podan, je pa v sklepu o pridržanju z dne 29.11.2008 obrazloženo, da je A.B. pod vplivom alkohola pred lokalom v K. kričala na policiste in jih žalila ter kljub opozorilom in ukazom ni prenehala s kršitvijo. V plačilnem nalogu so navedeni ista storilka, isti čas (po popravi iz 2.35 ure) in kraj prekrška, kršitvi po drugem odstavku 7. člena ZRJM-1 in po prvem odstavku 22. člena ZRJM-1, ne pa tudi kršitev po prvem odstavku 7. člena ZRJM-1. Poleg tega je v okencu "kratek opis prekrška in navedba dokazov" zabeleženo, da se je storilka med izvajanjem postopka vmešavala v postopek policistov in žalila policiste.

8. Zahteva zatrjuje, da že bežna primerjava obeh plačilnih nalogov pokaže, da je šlo za iste prekrške in za isti historični dogodek, le da je bil s plačilnim nalogom prekršek po 7. člena ZRJM-1 očitno ocenjen še kot kvalificirana oblika nedostojnega vedenja proti policistki pri uradnem poslovanju. Navedenega ne konkretizira, ampak navaja, da je vse razvidno iz dopisa Policijske postaje Koper z dne 14.1.2009, ki zahtevi ni priložen. Vložnik mora po prvem odstavku 424. člena ZKP kršitve zakona, na katere se sklicuje, konkretizirati in jih ne le poimensko navesti, sicer utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. V zahtevi zatrjevano dejstvo, da se je storilka nedostojno vedla proti policistki pri uradnem poslovanju, s pravnomočnima plačilnima nalogoma ni bilo ugotovljeno. Vložnik niti ne specificira kateri plačilni nalog izpodbija, ampak je šele iz očitka, da je prekrškovni organ z izdajo plačilnega naloga kršil načelo ne bis in idem in iz predloga naj se le ta razveljavi oziroma odpravi, mogoče sklepati, da napada ta plačilni nalog. Čas vročitve plačilnih nalogov storilki namreč iz samih plačilnih nalogov ni razviden, ampak le dejstvo, da sta bila oba vročena na kraju dogodka dne 29.11.2008 in da sta oba postala pravnomočna 9.12.2008 (v osmih dneh po vročitvi), saj storilka zoper njiju ni vložila zahtev za sodno varstvo.

9. Po primerjavi obeh plačilnih nalogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz njiju izhaja le, da sta bila oba izdana A.B. zaradi kršitev po drugem odstavku 7. člena ZRJM-1 in po prvem odstavku 22. člena ZRJM-1, storjenih dne 29.11.2008 na lokaciji v K. Glede časovne umestitve dogodka Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijanega plačilnega naloga razvidno, da je bil čas popravljen iz 2.35 ure na 2.30 uro, to je na čas, naveden v plačilnem nalogu, kar zbuja dvom v trditev zahteve, da je šlo za isti historični dogodek. Iz obrazložitve razlogov v sklepu o pridržanju, katerega čas se všteje v globo, izrečeno s plačilnim nalogom, in iz zaznamka v izpodbijanem plačilnem nalogu izhaja le, da je storilka s svojim ravnanjem zoper policiste izpolnila zakonske znake prekrškov po drugem odstavku 7. člena ZRJM-1 in po prvem odstavku 22. člena ZRJM-1. Za ugotovitev, da gre v konkretni zadevi za odločanje v isti stvari, mora biti poleg ugotovljene subjektivne identitete, da gre za isto storilko, podana tudi objektivna identiteta med navedenima prekrškoma, ki sta bila storilki izrečena z obema plačilnima nalogoma. Presoja objektivne identitete je vezana na dejanje, za katero je bil kršitelju izdan plačilni nalog, in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil, kar konkretno pomeni, da je plačilni nalog vezan na dejanje, kot je v njem opisano, ne pa na sam historični dogodek, kot je napačno zatrjevano v zahtevi.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi bilo obstoj objektivne identitete med obema prekrškoma, ki sta bila storilki izrečena s plačilnima nalogoma, mogoče presoditi le na podlagi opisanega dejanskega stanja. Ker v konkretni zadevi opis dejanja po šestem odstavku 57. člena ZP-1 ni podan, to ni mogoče. Pri tem ni mogoče mimo dejstva, da storilka zoper oba plačilna naloga ni vložila zahtev za sodno varstvo. Iz tega razloga v postopku ni bil sestavljen opis konkretnega dejanskega stanja teh prekrškov (šesti odstavek 57. člena ZP-1), saj ga drugi odstavek 57. člena ZP-1 kot sestavine plačilnega naloga ne zahteva. Zaradi neaktivnosti storilke v tem (hitrem) postopku, je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je bilo s plačilnima nalogoma dvakrat odločeno o istih kršitvah in s tem kršeno načelo ne bis in idem, mogoče presojati le na (abstraktni) ravni zgoraj povzetih 7. člena ZRJM-1 in 22. člena ZRJM-1 (stališče sprejeto že v odločbi IV Ips 33/2007 z dne 20.5.2008). Zato je po primerjavi plačilnih nalogov mogoče ugotoviti le, da je storilka navedene kršitve storila, ne pa tudi pritrditi zatrjevanju zahteve, da je šlo za iste prekrške in da je kršeno načelo ne bis in idem, saj navedenega na konkretni ravni sploh ni mogoče presoditi. Ostalih morebitnih kršitev Vrhovno sodišče ni presojalo, saj se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.


Zveza:

ZP-1 člen 57, 57/2, 57/6, 136, 136/1-2.URS člen 31.ZKP člen 10.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjc2NA==