<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 33/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:IV.IPS.33.2007

Evidenčna številka:VS2004266
Datum odločbe:20.05.2008
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
Institut:hitri postopek o prekršku - plačilni nalog - sestavine plačilnega naloga - opis prekrška - pisna odločba o prekršku - bistvene kršitve določb postopka - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - načelo zakonitosti - zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

ZP-1 ne zahteva, da mora plačilni nalog opis prekrška vsebovati že ob njegovi izdaji. Opis dejanskega stanja mora prekrškovni organ poleg ostalega predložiti sodišču v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena pravočasna in dovoljena zahteva za sodno varstvo.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. M.A. je bil z uvodoma navedenim pravnomočnim plačilnim nalogom Postaje prometne policije L. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1, po petem v zvezi s prvim odstavkom 83. člena ZVCP-1, po šestem v zvezi z drugim odstavkom 59. člena ZVCP-1, po sedmem v zvezi s petim odstavkom 116. člena ZVCP-1 in po desetem odstavku v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 126. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila enotna globa 110.000 SIT.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec mag. A.F. Navaja, da izpodbijani plačilni nalog vsebuje pet različnih in med seboj nepovezanih kršitev, pri tem pa je iz kratkega opisa prekrška razvidno zgolj to, da naj bi storilec z D. ceste zavijal levo na R. ulico proti P. Takšen opis po trditvi zahteve ne odraža česa prepovedanega in je v nasprotju z določbami ZVCP-1, v katerih so določeni prekrški, ki jih je bil storilec spoznan za odgovornega, zato plačilni nalog ne izpolnjuje niti minimalnih kriterijev glede uporabe načela določenosti v zakonu (lex certa), ki velja tudi za uporabnika predpisov in ne le za zakonodajalca. Navaja, da to velja še posebej za položaj, v katerem so posamezne kršitve lahko med seboj v nasprotju, saj npr. ni mogoče zavijati v levo in to nakazovati s smernimi utripalkami ter hkrati še upoštevati svetlobne znake policije, ki prav takšno ravnanje prepovedujejo. Trdi, da v konkretnem primeru plačilni nalog ne more veljati kot odločba o prekršku in da je zato kršen drugi odstavek 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z drugo alinejo 62. člena ZP-1 ter v zvezi z 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani plačilni nalog razveljavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1 se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je urejen predvsem v 8. poglavju ZP-1, kjer sta bili v času odločanja Postaje prometne policije L. kot prekrškovnega organa v obravnavani zadevi predvideni dve obliki odločitve, to je odločba o prekršku (56. člen ZP-1) in plačilni nalog (57. člen ZP-1). Plačilni nalog je namenjen zlasti hitremu odločanju v zadevah z enostavnimi dejanskimi stanovi in se po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 izda in praviloma vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, pod (edinim) pogojem, da pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, v ostalih primerih pa se v hitrem postopku pred prekrškovnim organom izda odločba o prekršku.

5. Vsebina plačilnega naloga je predpisana v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Poleg osebnih podatkov o kršitelju ipd. mora plačilni nalog po tej določbi vsebovati: kraj in čas storitve prekrška, pravno opredelitev prekrška, znesek globe (in število kazenskih točk), številko računa za plačilo in pouk o pravici do pravnega sredstva. Glede na besedilo povzete določbe torej ZP-1 ne zahteva, da mora plačilni nalog (drugače kot odločba o prekršku – tretji odstavek 56. člena ZP-1), opis prekrška vsebovati že ob njegovi izdaji, temveč mora prekrškovni organ v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 opis dejanskega stanja poleg ostalega predložiti sodišču v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena pravočasna in dovoljena zahteva za sodno varstvo.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi izpodbijanemu plačilnemu nalogu, ki je bil kršitelju vročen takoj na kraju prekrška, priložena listina s kratkim opisom prekrška, ki se glasi „iz D. levo na R. ulico proti P.“. Zahteva v zvezi s tem sicer pravilno navaja, da povzeti zapis ne vsebuje česa prepovedanega, saj po vsebini predstavlja zgolj podrobnejšo določitev kraja storitve prekrškov, vendar pa so na prvi strani izpodbijanega plačilnega naloga poleg podatkov o storilcu navedeni tako kraj in čas storitve, v „izreku“ pa tudi pravne opredelitve vseh (uvodoma navedenih) petih prekrškov, zaradi katerih je bil M.A. spoznan za odgovornega. Trditev zahteve, da izpodbijani plačilni nalog nima predpisanih sestavin (drugi odstavek 57. člena ZP-1 v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1) zato ni utemeljena. Ni pa mogoče takšnega očitka utemeljevati s sklicevanjem na zapis uradne osebe, ki ga zakon v tej fazi postopka ne zahteva in ki ne predstavlja opisa prekrška v pravem pomenu, to je konkretizacije njegovih znakov. To kasneje v postopku zahteva določba šestega odstavka 57. člena ZP-1, vendar v tej zadevi ni bila potrebna, ker storilec ni vložil zahteve za sodno varstvo. Prav tako ni utemeljena trditev zahteve, da plačilni nalog v obravnavani zadevi ne more veljati kot pisna odločba o prekršku. Takšen učinek plačilnega naloga je določen v drugem odstavku 57. člena ZP-1, pri čemer ta določba (razen osebne zaznave prekrška oziroma njegove ugotovitve z uporabo tehničnih sredstev in naprav) za navedeno posledico ne zahteva izpolnitve posebnih pogojev.

7. Iz podobnih razlogov prav tako ni utemeljen očitek kršitve načela zakonitosti (28. člen Ustave). Dejanja storilca so v vseh petih točkah plačilnega naloga skladno z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 pravno opredeljena kot prekrški z navedbo določb ZVCP-1, v katerih so določene posamezne dolžnosti glede ravnanja udeleženca v cestnem prometu, v povezavi z navedbo določbe istega zakona, ki za (aktivno oziroma opustitveno) kršitev takšne dolžnosti predpisujejo sankcijo. Ob upoštevanju, da drugi odstavek 57. člena ZP-1 kot sestavine plačilnega naloga ne zahteva konkretnega opisa znakov prekrška, je na takšen način zapisana pravna opredelitev prekrškov ustrezna in zakonita, podrobneje pa zahteva očitka ne konkretizira.

8. Vrhovni državni tožilec poleg tega navaja, da so v tej zadevi posamezne kršitve (prekrški) „kaj lahko“ med seboj v nasprotju, ker npr. ni mogoče zavijati v levo in to nakazovati s smernimi utripalkami ter hkrati upoštevati svetlobne znake policije, ki prav takšno ravnanje prepovedujejo. S tem po vsebini trdi, da je izrek izpodbijanega plačilnega naloga sam s seboj v nasprotju (bistvena kršitev določb postopka iz druge alineje 62. člena ZP-1), in sicer glede prekrškov, ki sta v izpodbijanem plačilnem nalogu opredeljena po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 27. člena ZVCP-1 (točka 1) in po desetem odstavku v zvezi s 1. točko tretjega odstavka 126. člena ZVCP-1 (točka 5), ne pa tudi glede prekrškov, pravno opredeljenih pod točkami 2, 3 in 4 izpodbijanega plačilnega naloga.

9. Po prvem odstavku 27. člena ZVCP-1 se mora voznik preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje, premikom vozila ali vključevanjem v promet, prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s smerno utripalko, za kar je v tretjem odstavku 27. člena ZVCP-1 predpisana globa 10.000 SIT. Po 1. točki tretjega odstavka 126. člena ZVCP-1 (vozila s prednostjo in vozila za spremstvo) morajo udeleženci prometa takoj dati prosto pot vozilu, ki daje znak z modro lučjo, in sicer se morajo vozniki z vozili umakniti k robu vozišča oziroma če je zaradi neovirane vožnje vozila s prednostjo to potrebno, ustaviti ob robu ali zunaj vozišča, drugi udeleženci cestnega prometa pa se morajo umakniti z vozišča. Za kršitev te določbe je v desetem odstavku 126. člena ZVCP-1 predpisana globa najmanj 60.000 SIT.

10. Pri presoji utemeljenosti navedenega očitka ni mogoče mimo dejstva, da storilec v obravnavani zadevi ni vložil zahteve za sodno varstvo in da iz tega razloga v postopku ni bil sestavljen opis konkretnega dejanskega stanu teh prekrškov (šesti odstavek 57. člena ZP-1). Zaradi neaktivnosti storilca v tem (hitrem) postopku, je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je izrek plačilnega naloga v tem delu sam s seboj v nasprotju, mogoče presojati le na (abstraktni) ravni zgoraj povzetih 27. in 126. člena ZVCP-1. V teh določbah so zakonski znaki prekrškov določeni različno in jih je zato glede na dejanski položaj posamezne zadeve (z enim ali več ravnanji) mogoče uresničiti, zato očitek zahteve v tem pogledu ni utemeljen. Kolikor pa vrhovni državni tožilec v zvezi s tem primeroma navaja, da „npr. ni mogoče zavijati v levo in to nakazovati s smernimi utripalkami ter hkrati upoštevati svetlobne znake policije, ki prav takšno ravnanje prepovedujejo“, takšnih trditev ni mogoče upoštevati. Očitka zahteve namreč ni dopustno utemeljevati s predpostavljanjem, kakšen bi lahko bil konkretni opis prekrška v zadevi oziroma z navajanjem dejstev, ki v izpodbijani pravnomočni odločbi niso bila ugotovljena (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.


Zveza:

ZP-1 člen 57, 57/2, 57/6, 62, 62-2, 171.ZKP člen 420, 420/2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjMwNg==