<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba IV Ips 51/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:IV.IPS.51.2016

Evidenčna številka:VS2008259
Datum odločbe:23.02.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Vesna Žalik (poroč.), Barbara Zobec
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb postopka o prekršku - pravica do izjave - pravice obrambe - plačilni nalog - prekluzija - instrukcijska maksima

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je (pravni) položaj storilca v primeru, ko pooblaščena uradna oseba ugotovi prekršek in plačilni nalog izda neposredno po kršitvi, to je na kraju storitve prekrška, specifičen. Storilec mora skladno z zgoraj navedenimi določbami (neposredno) po storjeni kršitvi in pred izdajo plačilnega naloga navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, saj jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati. To pomeni, da je storilčev čas za pripravo obrambe znatno omejen, zato od storilca pri navajanju dejstev in dokazov ni mogoče pričakovati tolikšne skrbnosti in natančnosti kot v drugih primerih. Skladno z navedenim je potrebno storilčevo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenem dejanskem stanju šteti kot predlog za njegovo zaslišanje.

Sodišče je ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (gre za t. i. prekluzijo) tudi v prekrškovnem postopku vezano na načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Policijska postaja Nova Gorica je s plačilnim nalogom št. 0000112861636 z dne 2. 1. 2016 D. P. spoznal za odgovornega storitve prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ter mu izrekel globo v višini 250,38 EUR. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo ZSV 7/2016 z dne 29. 6. 2016 zahtevo za sodno varstvo storilčevih zagovornikov zavrnilo ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve petega in devetega odstavka 65. člena, prvega odstavka 90. člena, prvega odstavka 125. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. Navaja, da so uradne osebe obravnavani prekršek zaznale posredno, z zbiranjem obvestil. Storilec je tako na kraju storitve prekrška kot v zahtevi za sodno varstvo izpodbijal vsebino zbranih obvestil, zato bi moralo sodišče izvesti ustno obravnavo, na kateri bi zaslišalo storilca in izvedlo dokazni postopek. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je storilec že v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal, da mu ni bil predstavljen storjen prekršek in dokazi, na podlagi katerih je bil izdan plačilni nalog, zato stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da je bil storilec dokazno „prekludiran“, ni sprejemljivo. Vrhovni državni tožilec trdi, da so navedene okoliščine dajale zadostno (procesno) podlago za izvedbo predlaganih dokazov, najmanj pa za zaslišanje storilca, saj je njegovo zanikanje storitve prekrška ne glede ne formalno obliko potrebno šteti kot predlog za lastno zaslišanje. Po oceni vrhovnega državnega tožilca navedeno stališče še dodatno utrjuje dejstvo, da iz plačilnega naloga ni razvidno, s katerimi dejstvi in dokazi je bil storilec seznanjen ob vročitvi plačilnega naloga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki v izjavi z dne 11. 10. 2016 pritrjujejo navedbam zahteve.

B.

4. Vrhovno sodišče se je v številnih odločbah(1) oprlo na stališče Ustavnega sodišča iz odločbe Up-319/2010, U-I-63/2010 z dne 20. 1. 2011, da pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) posamezniku zagotavlja možnost udeležbe v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici, dolžnosti ali pravnem interesu, ter možnost, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Jamstvo iz 22. člena URS posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. Ta jamstva poštenega postopka morajo biti obdolžencu zagotovljena tudi v prekrškovnem postopku, pri čemer pa je lahko raven pravic v primeru kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja kot v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial)(2). Prav tako je Vrhovno sodišče že v zadevi IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016 presodilo, da odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori. Stranke v postopku, s tem pa tudi storilec v prekrškovni zadevi, imajo pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev oziroma predlaganja dokazov, temu nasprotno pa stoji zaveza sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze tudi izvede. Ta pravica oziroma dolžnost ni absolutna in sodišče ne bo izvajalo vseh predlaganih dokazov, temveč zgolj tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, tiste, kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma tiste, ki bodo substancirani, zavrnilo pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen oziroma je za ugotovitev nekega dejstva popolnoma neprimeren.

5. Iz kratkega opisa dejanskega stanja prekrška, navedenega v plačilnem nalogu z dne 2. 1. 2016, izhaja, da se je storilec istega dne ob 8.30 vedel na nasilen in drzen način ter k pretepu izzival soseda O. Š. s tem, da je tolkel po steklu Š. vozila, ko je slednji peljal mimo storilca; storilec je pri tem kričal in Š. pozival, naj izstopi iz vozila, s tem pa je pri Š. povzročil občutek ogroženosti in strahu. Z opisanim ravnanjem je storilec storil prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1.

6. V obravnavanem primeru je pooblaščena uradna oseba (policist) na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, prekršek ugotovil na samem kraju storitve in storilcu izdal plačilni nalog. Pooblaščena uradna oseba mora pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga kršitelju omogočiti, da se osebno izjavi o prekršku po določbah 55. člena ZP-1, plačilni nalog pa mora vsebovati tudi kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku (drugi odstavek 57. člena ZP-1). Pred izdajo plačilnega naloga je bil storilec prekrška s strani prekrškovnega organa poučen, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška, da tega ni dolžan storiti, niti odgovarjati na vprašanja, če pa se bo izjavil ali odgovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Prav tako je bil poučen, da mora v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Kot izhaja iz plačilnega naloga, je storilec prekrška izjavil, da je prišel iz hleva, pri čemer ga je sosed hotel povoziti, zato se je z rokami odrinil od vozila. Storilec je še povedal, da je nato potrkal po oknu Š. vozila, vendar sosed ni hotel odpreti vrat, nato pa je vzvratno odpeljal iz dvorišča.

7. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec po svojih zagovornikih vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je izrazil nestrinjanje z (v plačilnem nalogu) ugotovljenim dejanskim stanjem in navedel, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku ter da v postopku še ni imel možnosti navajanja dejstev in dokazov. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje očividke dogodka M. P., predlagal je pribavo prepisov posnetka storilčevega klica na Operativno-komunikacijski center (OKC) ter vpogled v fotografijo dvorišča in izris Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) za parcelo 132/3, k. o. Š.

8. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo zahtevo storilčevih zagovornikov za sodno varstvo zavrnilo. Sodišče je po proučitvi storilčevih navedb v zahtevi za sodno varstvo, listinske dokumentacije in izpodbijanega plačilnega naloga zaključilo, da je prekrškovni organ pravilno in v celoti ugotovil dejansko stanje prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, pri čemer ni prišlo do kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (62a. člen ZP-1). Sodišče je obrazložilo, da je bilo dejansko stanje, navedeno v plačilnem nalogu, storilcu predstavljeno skupaj z dokazi, kar je razvidno iz samega plačilnega naloga. Zaključilo je, da je storilec policistu dal izjavo, s čemer je imel možnost, da bi lahko navedel vsa dejstva in dokaze v svojo korist. Storilec je bil opozorjen, da mora v izjavi o prekršku ob vročitvi plačilnega naloga na kraju storitve prekrška navesti vsa dejstva in dokaze, saj jih v postopku več ne bo mogel uveljavljati. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le ugotovljeno dejansko stanje in izjavo storilca, ki jo je dal policiji ter zaključilo, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ne more navajati novih dejstev in dokazov, zato ni sledilo dokaznim predlogom storilca (stran 3 sodbe sodišča).

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je (pravni) položaj storilca v primeru, ko pooblaščena uradna oseba ugotovi prekršek in plačilni nalog izda neposredno po kršitvi, to je na kraju storitve prekrška, specifičen. Storilec mora skladno z zgoraj navedenimi določbami (neposredno) po storjeni kršitvi in pred izdajo plačilnega naloga navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, saj jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati. To pomeni, da je storilčev čas za pripravo obrambe znatno omejen, zato od storilca pri navajanju dejstev in dokazov ni mogoče pričakovati tolikšne skrbnosti in natančnosti kot v drugih primerih(3). Skladno z navedenim je potrebno storilčevo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenem dejanskem stanju šteti kot predlog za njegovo zaslišanje.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da storilec v zahtevi za sodno varstvo ne more navajati novih dejstev in dokazov (stran 3 sodbe), skladen z določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1. Sodišče je ne glede na določbo drugega odstavka 55. člena ZP-1 (gre za t. i. prekluzijo) tudi v prekrškovnem postopku vezano na načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora (razen v primeru storilčevega priznanja) po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe o prekršku. Tako mora sodišče samo izvesti dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne.

C.

11. V obravnavnem primeru sodišče storilčeve izjave, v kateri je zanikal storitev prekrška, ni štelo kot predloga za njegovo zaslišanje, s čemer mu ni bila zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena URS. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Novi Gorici v novo odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev pravice do poštenega postopka odpraviti ter v skladu z načeli materialne resnice in proste presoje dokazov presoditi o utemeljenosti vloženega pravnega sredstva.

----

(1) Primerjaj sodbe IV Ips 45/2011 z dne 11. 5. 2011, IV Ips 6/2012 z dne 23. 2. 2012, IV Ips 105/2010 z dne 15. 6. 2010 in IV Ips 25/2016 z dne 21. 6. 2016.

(2) Primerjaj zadeve Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011, Milenovič proti Sloveniji z dne 28. 2. 2013, Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011, Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013, Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2016.

(3) Kot na primer, če se kršitelj ne more osebno izjaviti o prekršku ali mu ni mogoče dati obvestila in pouka po določbah drugega odstavka 55. člena ZP-1; v tem primeru mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti o pravicah iz drugega odstavka 55. člena ZP-1 ter da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v petih dneh od vročitve obvestila (četrti odstavek 55. člena ZP-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 55, 55/2, 55/3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-3
Datum zadnje spremembe:
18.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4NjAx