<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 100/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:IV.IPS.100.2009

Evidenčna številka:VS2005214
Datum odločbe:01.04.2010
Senat:
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:plačilni nalog - osebna zaznava prekrška - neposredno ugotavljanje znakov prekrška - pisna odločba o prekršku - odgovornost pravne osebe - bistvena kršitev določb postopka - pravica do zaslišanja

Jedro

Če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa izda plačilni nalog, čeprav niso izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo, pride do kršitve pravice kršitelja do zaslišanja, saj slednjemu ni bila dana možnost, da se izreče o prekršku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Ljubljana je pravni osebi T. d.o.o., izdal plačilni nalog z dne 10.11.2006 zaradi prekrška po osmem odstavku 111. v zvezi s prvim odstavkom 57. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in ji naložil plačilo globe v znesku 4.172,93 eurov. Okrajno sodišče v Cerknici je zahtevi za sodno varstvo storilke delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog v pravni opredelitvi prekrška in odločbi o sankciji spremenilo tako, da je dejanje opredelilo kot prekršek po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 123. člena ZVCP-1 ter izreklo globo v znesku 2.000 eurov. Sodišče je še odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper omenjena plačilni nalog in sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določbe prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki, ki se o njej ni izjavila.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo plačilnega naloga, zaradi česar sta prekrškovni organ in sodišče kršila določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1 na način iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Iz plačilnega naloga namreč ni razvidno, kakšna oblika odgovornosti pravne osebe T.d.o.o., po 4. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja v zvezi s 14. členom ZP-1 je bila v obravnavanem primeru podana. V izpodbijanem plačilnem nalogu ni naveden ne formalni ne materialni pogoj za ugotovitev obstoja odgovornosti pravne osebe. Teh okoliščin tudi ni mogoče ugotoviti z osebno zaznavo ali z uporabo tehničnih sredstev ali naprav. Prekrškovni organ bi moral izvesti dokazni postopek po prvem odstavku 55. člena ZP-1 in nato izdati odločbo o prekršku z vsemi njenimi sestavinami iz 56. člena ZP-1. Zakon ne dopušča izdaje plačilnega naloga v primeru, ko je potrebno ugotavljanje dejstev, pomembnih za odgovornost obdolženca. Opisana kršitev je po stališču vrhovnega državnega tožilca vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, saj pravni osebi ni bila dana možnost seznanitve z dokaznim gradivom, možnost izreči se o pravnih in dejanskih okoliščinah prekrška, to možnost je pravna oseba dobila šele z zaslišanjem na sodišču.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je na vprašanje, kdaj so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga in kdaj je potrebno izdati odločbo o prekršku, v več odločbah že odgovorilo, na primer v sodbah IV Ips 33/2008 z dne 20.5.2008, IV Ips 59/2008 z dne 17.6.2008 in IV Ips 124/2008 z dne 24.2.2009. V omenjenih odločbah je Vrhovno sodišče pojasnilo, da prekrškovni organ o prekršku praviloma odloči v hitrem postopku o prekršku in izda odločbo o prekršku, plačilni nalog pa izda le, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa izda plačilni nalog, če je dovoljen hitri postopek in če prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Za osebno zaznavo gre, kadar pooblaščena uradna oseba prekršek zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično neposredno navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi vse njegove znake v trenutku njihovega nastanka. Ker je pooblaščena uradna oseba neposredno prisotna ob izvršitvi prekrška, lahko tudi takoj ukrepa, saj njeni sklepi glede zaznanega prekrška niso odvisni od naknadne proste presoje dokazov, ki bi jih za dokazovanje preteklega dogodka predložile druge osebe ali pa bi jih zbrala sama pooblaščena uradna oseba. V primerih, ko pooblaščena uradna oseba s posebnim postopkom dokazovanja ugotavlja, ali so podani zakonski znaki prekrška in s tem povezana odgovornost kršitelja, pa mora prekrškovni organ izvesti ustrezen postopek o prekršku v celoti in izdati odločbo o prekršku z vsemi njenimi sestavinami. Če prekrškovni organ ne ravna tako, ampak pooblaščena uradna oseba izda plačilni nalog, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo, pride do kršitve pravice kršitelja do zaslišanja, saj slednjemu ni bila dana možnost, da se izreče o prekršku.

6. Policisti Postaje prometne policije ljubljana so 10.11.2006 v Ljubljani ustavili voznika tovornih vozil, zaposlena pri družbi T.d.o.o., ki sta se skupaj z drugimi vozniki tovornih vozil udeležila protesta avtoprevoznikov, ker ceste nista uporabljala zgolj za cestni promet. Policisti so o ravnanju voznikov pisno obvestili družbo T.d.o.o., ter od nje v roku petih dni zahtevali predložitev podatkov o voznikih in odgovorni osebi (pravne osebe), prav tako so zahtevali tudi predložitev fotokopij potnih nalogov za omenjeni dan. Po pridobitvi zahtevanih podatkov je prekrškovni organ pravni osebi T.d.o.o. zaradi prekrška po osmem odstavku 111. člena ZVCP-1 na podlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 izdal izpodbijani plačilni nalog. Po vloženi zahtevi za sodno varstvo je Okrajno sodišče v Cerknici po dopolnitvi dokaznega postopka (z zaslišanjem predstavnika pravne osebe in policista, ki je „v zvezi s prevozniškim protestom dne 10.11.2006 na Postaji prometne policije Ljubljana vodil zadeve“) z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevi ter izpodbijani plačilni nalog v pravni opredelitvi prekrška spremenilo tako, da je dejanje pravne osebe opredelilo kot prekršek po tretjem in drugem odstavku 123. člena ZVCP-1 ter izreklo globo.

7. Iz povedanega je razvidno, da policisti prekrška pravne osebe kljub snemanju ravnanja voznikov tovornih vozil z videonadzornim sistemom niso neposredno zaznali. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 je plačilni nalog mogoče izdati le, če je dovoljen hitri postopek in če je pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zaznala. V obravnavanem primeru je hitri postopek dovoljen, saj ne gre za katerega od prekrškov, naštetih v drugem odstavku 52. člena ZP-1, ki določa, kdaj hitri postopek ni dovoljen. Glede drugega zahtevanega pogoja pa je mogoče zaključiti, da seznanjanje z okoliščinami prekrška tudi iz listin in podatkov, ki jih je predložila pravna oseba, ne pomeni osebne zaznave prekrška pravne osebe, zato prekrškovni organ družbi T.d.o.o., ne bi smel izdati plačilnega naloga, saj niso bili podani zakonski pogoji za njegovo izdajo. S tem, ko je prekrškovni organ od družbe T.d.o.o., pridobil podatke o obeh voznikih in odgovorni osebi pravne osebe ter listine (potna naloga za dan 10.11.2006), je po oceni Vrhovnega sodišča tudi že izpeljal postopek o prekršku po prvem odstavku 55. člena ZP-1. Ob povedanem je potrebno pritrditi stališču vrhovnega državnega tožilca, da v obravnavanem primeru niso bili podani pogoji za izdajo plačilnega naloga ter da bi moral prekrškovni organ po izpeljanem postopku o prekršku izdati odločbo o prekršku, v kateri bi moral navesti tudi materialni in formalni temelj za odgovornost pravne osebe za prekršek.

8. Vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija tudi uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici, češ da je tudi sodišče kršilo določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1, vendar v zahtevi ne navaja razlogov za takšen očitek. Pritrditi gre navedbi vrhovnega državnega tožilca, da pravni osebi v postopku o prekršku pred prekrškovnim organom ni bila dana možnost izjaviti se o pravnih in dejanskih okoliščinah prekrška in seznaniti se s procesnim gradivom. Pravna oseba pa je to možnost dobila z zaslišanjem njenega predstavnika pred sodiščem, kar ugotavlja tudi vrhovni državni tožilec. S tem je bila v postopku z zahtevo za sodno varstvo, ko je bil pred okrajnim sodiščem zaslišan predstavnik pravne osebe, ki se je lahko seznanil s procesnim gradivom in se izjavil o okoliščinah očitanega prekrška, po mnenju Vrhovnega sodišča odpravljena zgoraj ugotovljena kršitev prekrškovnega organa. Vrhovno sodišče sicer še ugotavlja, da tudi izpodbijana sodba nima razlogov o formalnem in materialnem temelju odgovornosti pravne osebe za prekršek iz četrtega člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja v zvezi s 14. členom ZP-1, česar pa vrhovni državni tožilec ne izpodbija.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 57, 57/1
Datum zadnje spremembe:
27.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3MzQw