VSRS Sodba III Ips 3/2020

Jedro

Neposrednemu oškodovancu pripada popolna odškodnina za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni. Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru (zaradi poškodbe v prometni nesreči ni mogel izvršiti že prej dogovorjenega posla), gotovo sodi v ta okvir.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za premoženjsko škodo zaradi čiste izgube dobička, ki je nastala tožeči stranki kot posledica prometne nezgode, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. Navedla je, da uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo „razveljavi in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje“, s stroškovnimi posledicami.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja dejstva, odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka:

- Zavarovanka tožene stranke je 23. 2. 2015 povzročila prometno nesrečo, v kateri je bil tožnik, ki je samostojni podjetnik, telesno poškodovan.

- Tožnik zaradi telesnih poškodb ni mogel izvesti fasaderskih in pleskarskih del, za katera je imel že pred nesrečo sklenjeno pogodbo, kar je imelo za posledico izgubo dobička.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je zavarovanka tožene stranke povzročila prometno nesrečo in je tožena stranka tožniku že povrnila materialno škodo na njegovem vozilu ter nepremoženjsko škodo. Glede njegovega zahtevka za povrnitev škode zaradi izgube dobička pa je tožena stranka oporekala, da bi tožnik utrpel tako hude telesne poškodbe, kot je trdil, in da pogodba o delu (iz katere izvira izguba dobička) v resnici sploh ni bila sklenjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pogodba resnično sklenjena in je do njenega razdrtja prišlo ravno zato, ker je tožnik zaradi poškodb ni mogel izpolniti. Zato je presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka povrniti škodo zaradi izgubljenega dobička, po podlagi utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje. Pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti pa se je postavilo na stališče, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo o vprašanju vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Po splošno sprejeti teoriji o adekvatni vzročnosti¹ namreč po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka ne more biti odgovorna za povrnitev škode zato, ker njena zavarovanka ni mogla pričakovati, da je v prometni nesreči poškodovan samostojni podjetnik, ki mu bo nastala škoda v obliki izgubljenega dobička; ta škoda zato ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri tem se je pritožbeno sodišče sklicevalo na stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 20/2013. Tako je ugotovilo, da pravne podlage za vtoževano obveznost tožene stranke ni, zaradi česar je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 120/2019 z dne 3. 9. 2019 dopustilo revizijo glede dveh vprašanj:

- Ali je materialnopravno pravilno stališče pritožbenega sodišča, da v okoliščinah konkretnega primera ni podana pravno relevantna vzročna zveza med škodnim dejanjem in njegovimi posledicami?

- Ali je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, s tem ko se je ukvarjalo z vprašanjem pravno relevantne vzročnosti, v zvezi s čimer tožena stranka ni podala prav nobenih navedb v postopku na prvi stopnji?

10. Revident ima prav, ko trdi, da je bila situacija v zadevi III Ips 20/2013, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, bistveno drugačna od sedaj obravnavane. V tisti zadevi je bila tožeča stranka družba z omejeno odgovornostjo, ki je zahtevala povrnitev škode zaradi izgubljenega dobička iz škodnega dogodka, v katerem je bil poškodovan njen edini družbenik, ki je bil hkrati tudi njen direktor. Tožeča stranka je bila torej posredni oškodovanec. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da v takem primeru po teoriji o adekvatni vzročnosti škoda, ki nastane posrednemu oškodovancu, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V obravnavanem primeru je tožnik kot samostojni podjetnik posameznik neposredni oškodovanec. Neposrednemu oškodovancu pa pripada popolna odškodnina (169. člen Obligacijskega zakonika – OZ) za premoženjsko škodo, ki jo utrpi s protipravnim ravnanjem povzročitelja, poleg škode zaradi zmanjšanja premoženja (navadna škoda) tudi škoda zaradi preprečitve povečanja njegovega premoženja (izgubljeni dobiček). Pri tem se kot izgubljeni dobiček upošteva dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel pri normalnem teku stvari, pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ni (glej tretji odstavek 168. člena OZ). Odškodnina zaradi izgubljenega dobička oškodovanca – samostojnega podjetnika posameznika, kakršno uveljavlja v obravnavanem primeru, gotovo sodi v ta okvir. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej negativen.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da je sodba pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna Zato jo je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

12. Že zato, ker odločitev revizijskega sodišča temelji na odgovoru na prvo dopuščeno vprašanje, je odgovor na drugo vprašanje nepomemben in se revizijskemu sodišču z njim ni bilo treba ukvarjati. Poleg tega je revident v tem delu revizije zmotno zatrjeval, da naj bi pritožbeno sodišče ne smelo obravnavati ugovora tožene stranke, da „ni odgovorna za vtoževano škodo“, češ da ga je tožena stranka podala šele s pritožbo, kar je prepozno. Očitno je spregledal, da je pritožbeno sodišče o tem vprašanju odločilo pri preizkusu zakonitosti sodbe prve stopnje po uradni dolžnosti, s tega vidika pa njegovega postopanja sploh ni problematiziral.

13. Odločitev o pravdnih stroških celega postopka je odvisna od uspeha strank v njem. Zato je revizijsko sodišče pridržalo odločanje o stroških revizijskega postopka za končno odločbo v tem gospodarskem sporu.

14. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Po teoriji o adekvatni vzročnosti ni pravno relevanten za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode vsak vzrok, ki je pripeljal do nastanka škode, ampak so to samo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice.

Datum zadnje spremembe:

02.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba III Ips 8/2015
• Sklep II DoR 321/2013
• VSRS sklep III Ips 2/2014