<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 996/2009
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.996.2009

Evidenčna številka:UL0003383
Datum odločbe:23.06.2010
Področje:CARINE
Institut:plačilo uvoznih dajatev - preferencialno poreklo blaga - carinska deklaracija

Jedro

Izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, je le delno upravičena, zato blago le delno izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana določil znesek doplačila dajatev za kolesa s krogličnimi ležaji iz tarifne številke 87 12 0030, ocarinjeno po postopku sprostitve v prost promet s carinsko deklaracijo (v nadaljevanju ECL) K-4 št. 21902 z dne 26. 3. 2004, vloženo pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v skupnem znesku 2.966.623,00 SIT, ki ga je dolžna plačati tožeča stranka v roku, ki je določen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da bo o stroških v zvezi s postopkom izdan poseben sklep ter iz 3. točke izreka, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bilo pri pregledu ECL ugotovljeno, da je deklarant za družbo A. d.d., kot prejemnika blaga, deklariral v carinski postopek sprostitve v prost promet kolesa s krogličnimi ležaji, kupljena od tujega dobavitelja iz Nemčije. Tuja družba je za navedene pošiljke na izdanih računih podala izjave pooblaščenega izvoznika (čl. 16, 21 in 22 Protokola 4 o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja, ki je v prilogi 16 Uredbe o izvajanju Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, v delu, ki se nanaša na trgovino, in začasni uporabi zapisnika trgovinskih pogajanj med Evropsko komisijo in Slovenijo o predelanih kmetijskih proizvodih, zajetih v Protokolu 3 Evropskega sporazuma z dne 5. 2. 2003, Uradni list RS, št. 132/2003 z dne 29. 12. 2003, dalje Uredba in Protokol 4), s katero je izjavila, da imajo izvožena kolesa EU preferencialno poreklo blaga. Deklarant je v ECL prijavil carinsko stopnjo „prosto“, zaradi upoštevanja preferencialnega porekla blaga, na podlagi Uredbe. V skladu z 32. členom Protokola 4 je bilo za določene račune družbe iz Nemčije zahtevano preverjanje verodostojnosti danih izjav na računih in preverjanje statusa porekla tega blaga pri tujem carinskem organu. Nemški carinski organi so dne 6. 4. 2004 podali odgovor slovenskemu carinskemu organu, da imajo kolesa, nabavljena pri družbi B., le delno priznano preferencialno poreklo EU, medtem ko določeni tipi koles ne izpolnjujejo pogojev za priznavanje tega porekla. Na podlagi ugotovitev nemških carinskih organov je bil narejen zapisnik o naknadnem preverjanju dokazil o preferencialnem poreklu blaga za dne 25. 5. 2006. Naknadni obračun carinskega dolga se je izvedel v skladu s točko a) 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in naslednji, v nadaljevanju CZ). Carinski dolg je v danem primeru nastal na podlagi točke b) 1. odstavka 146. člena CZ, zaradi neizpolnitve pogoja za odobritev carinske olajšave, saj blago ni izpolnjevalo pogojev za EU preferencialno poreklo blaga. Napake carinskega organa se v smislu 5. odstavka 154. člena CZ v danem primeru ne morejo uveljaviti, ker deklarant ni ravnal v dobri veri, niti v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi. V danem primeru se namreč ne more šteti, da je bila odločitev o znižanju carinskega blaga na stopnjo prosto sprejeta na podlagi napake nemškega ali slovenskega carinskega organa, saj v skladu s 1. odstavkom 17. člena Protokola 4 Sporazuma izda potrdilo o preferencialnem poreklu blaga carinski organ izvoza na izvoznikovo odgovornost. Pri uvozu blaga nosi odgovornost deklarant, saj mora k ECL predložiti verodostojne dokumente in dokazila. Pooblaščeni izvoznik pa je odgovoren za izdajo izjave na računu. V danem primeru pa niti izvoznik niti deklarant svoje obveznosti nista izpolnila. Carinski organ se v nadaljevanju sklicuje še na 143. člen CZ ter na 60. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in naslednji, v nadaljevanju ZDDV). Citira tudi 87. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 79/02, v nadaljevanju PZDDV).

Ministrstvo za finance, kot drugostopni organ, je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da pritožnica dokazov, nasprotnih od tistih, ki so bili ugotovljeni v postopku, kljub podaljšanem roku, ni predložila. V nadaljevanju tožena stranka citira relevantna določila Protokola 4. Verodostojnosti izdanega dokazila o poreklu blaga pa se ne more dokazovati s sklicevanjem na sprejeto izvozno carinsko deklaracijo, saj je po določbah Protokola 4 (32. člen) vsako izdano dokazilo lahko podvrženo naknadnemu preverjanju verodostojnosti in točnosti v državi izvoznici blaga in to ne glede na to, kakšen carinski postopek je v državi izvoznici pošiljatelj zahteval za konkretno blago.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi moral naslovni organ, če bi menil, da gre na neverodostojno izjavo, opraviti svoj posel zakonito že ob sprejemu carinskih deklaracij, pritožbeni organ pojasnjuje, da carinskemu organu ni mogoče naložiti obveznosti, da je odgovoren za pravilnost sleherne vložene carinske deklaracije. Po določbi 47.a člena CZ je obveznost carinskega deklaranta, torej pritožnice, da zagotovi točnost podatkov in dokazil. Carinski organ pa ima pooblastilo, da po določbi 62. člena CZ tudi še po prepustitvi blaga v prost promet naknadno preverja točnost podatkov v carinski deklaraciji. Preverjanje opravi po lastni iniciativi ali na predlog deklaranta. Pravica do naknadnega preverjanja carinske deklaracije pa ne zajema le možnosti pregleda same deklaracije, ampak v skladu z 2. odstavkom 62. člena CZ tudi pregled vseh komercialnih in drugih dokumentov ter podatkov. Carinske deklaracije se torej lahko naknadno preverijo ne glede na to, ali je carinski organ v postopku odobritve zahtevane carinske uporabe ali rabe že opravil preverjanje vsebine carinske deklaracije ali ne. Takšno stališče je kot pravilno potrdila tudi sodna praksa, na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 1106/2002 z dne 13. 2. 2003. Uveljavitev ugodnejše carinske stopnje s predložitvijo neverodostojne listine je ravnanje, ki je zajeto v točki a) 1. odstavka 154. člena CZ. Carinski dolg, ki je obračunan v carinski deklaraciji, mora temelji na točnosti v njej vpisanih podatkov in na verodostojnosti priloženih dokazil. V Uredbi je določeno, da je pri uveljavljanju preferencialne carinske obravnave pri uvozu blaga treba carinskemu organu poleg drugih dokumentov predložiti tudi dokazilo o poreklu blaga, ki je izdano ali izdelano v skladu s preferencialnimi pravili o poreklu blaga, določenimi v Protokolu 4, ki je v prilogi 16 k Uredbi. Če je v postopku preverjanja, izvedenem v skladu z dogovorjenimi pravili v mednarodni pogodbi ugotovljeno, da dokument ni pristen in da izdelki, na katere se nanaša, ne štejejo za izdelke s preferenciranim poreklom, pogoji za uporabo preferencialne obravnave blaga v zahtevanem postopku niso izpolnjeni. S tem posledično za takšno blago nastane carinski dolg v skladu z določbami točke b) 1. odstavka 146. člena CZ v trenutku prepustitve blaga v zahtevani postopek. Tudi sodna praksa se je že v več sodbah izrekla enako. Za carinski postopek ni relevantno, ali gre pri predloženi listini za krivo listino, niti ni pomemben subjektiven odnos oseb, ki so predložile takšno listino. Bistveno je, da dejstvo porekla blaga, ki se je zatrjevalo ob zahtevi za uvedbo preferencialnega postopka, ni obstajalo.

Tožnica v tožbi meni, da ni dolžna doplačati zneskov iz odločbe organa prve stopnje, ker je njeno ravnanje kot deklaranta v carinskem postopku z družbo A. d.d., kot prejemnika blaga od prodajalca B. iz Nemčije, pravilno in skladno s stroko. Verodostojnost izjave B. o preferencialnem EU poreklu je enakovredna, kot če bi tako izjavo podali nemški carinski organi. Zato je verodostojnost takega potrdila o preferencialnem poreklu na spornem računu, ki je bil povsem pravilno in jasno izpolnjen, za tožečo stranko obvezujoče in nedvoumno. Da je izjava verodostojna kaže tudi dejstvo, da je B. imel izvozno deklaracijo kot proizvajalec koles. Carinski organ je povsem neutemeljeno, na podlagi lastnih preverjanj, pri nemškem carinskem organu opravil poizvedbo pristnosti danih izjav B. na navedenem računu o statusu porekla spornega blaga. Dopis Glavnega carinskega urada iz Nemčije z dne 6. 4. 2006 je nejasen dokaz. V tem primeru sta namreč konkurirala zgolj dva dokaza, potrdilo B. na računu ter nejasen in nedoločen dopis carinske uprave iz Osnabrucka. Pri tem tožeča stranka še pripominja, da bi v primeru, da je carinski organ ugotovil naknadni obračun carinskega dolga na podlagi dopisa nemške carine, moral upoštevati, če je carinski dolg nastal zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom. Carinski dolžnik je tudi oseba, na račun katere je deklarant vložil deklaracijo, torej uvoznik. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in odloči tako, da se odpravi obveznost tožeče stranke, ki ji je naložena v izpodbijani odločbi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri navedbah in razlogih iz obrazložitve upravnih odločb.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se upravni organ v njej sklicuje. Prvostopni organ je za svojo odločitev navedel pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je prvostopni organ obrazložil svojo odločitev kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožbene ugovore tožeče stranke. Kolikor so ti vsebinsko enaki tožbenim ugovorom, slednje z istimi razlogi, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje utemeljenosti uporabe preferencialne obravnave blaga, uvoženega po sporni carinski deklaraciji.

Nesporno je, da je tožnica uveljavljala preferencialno obravnavo uvoženega blaga na način iz 3. člena Uredbe, ki določa za katere industrijske izdelke se uporablja carinska stopnja „prosto“, pri čemer je bila dana izjava na računu, ki jo je izdal pooblaščeni izvoznik. Ob naknadnem preverjanju carinske deklaracije, za kar je imel carinski organ podlago po določbi 62. člena CZ, ki med drugim določa, da carinski organi lahko po svoji lastni iniciativi preverijo deklaracijo tudi po prepustitvi blaga, je bilo ugotovljeno, da je izjava na računu, ki je podlaga za preferencialno obravnavo blaga, le delno upravičena ter da predmetno blago le delno izpolnjuje pogoje za preferencialno obravnavo. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da naj bi bila omenjena izjava na računu verodostojna, saj ugotovitve o njeni neverodostojnosti v postopku ni izpodbila, iz listin v upravnem sporu pa izhaja, da je bila tožeča stranka v postopku pred izdajo odločbe seznanjena z dejstvi in dokazi in da se je o njih pred izdajo odločbe lahko izrekla. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe o nejasnosti dopisa, na podlagi katerega je bilo ugotovljeno, da izjava na računu ni verodostojna.

Po točki a) 1. odstavka 154. člena CZ carinski organ po uradni dolžnosti izda odločbo, če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg. Za nezakonito ravnanje s carinskim blagom je treba po presoji sodišča šteti vsakršno ravnanje, ki povzroči, da za carinsko blago ni plačan carinski dolg v skladu z veljavnimi predpisi. V obravnavani zadevi gre prav za takšen primer, saj je bila za predmetno blago carinska oprostitev dosežena s predložitvijo neverodostojnih listin. Če bi carinski organ ob uvozu vedel za njihovo neverodostojnost, bi namreč carinski dolg obračunal po konvencionalni carinski stopnji, določeni v carinski tarifi. Podlago za to bi imel v točki b) 1. odstavka 146. člena CZ, kjer je določeno, da carinski dolg pri uvozu blaga nastane (tudi) z neizpolnitvijo enega od pogojev za odobritev carinske

oprostitve. Zato je izpodbijana odločitev skladna z omenjenimi pravnimi podlagami iz CZ.

V konkretnem primeru ni prišlo do nižjega obračuna carinskega dolga zaradi napake carinskega organa, saj je carinsko deklaracijo izpolnila in vložila tožnica, ki mora v skladu s 47. a členom CZ zagotoviti točnost podatkov, ki jih navaja v carinski deklaraciji, verodostojnost dokumentov in dokazil, ki jih je priložila deklaraciji in spoštovanje vseh obveznosti, ki izhajajo iz odobritve zahtevanega postopka.

Po 3. odstavku 143. člena CZ je carinski dolžnik za carinski dolg pri uvozu blaga deklarant; v primeru posrednega zastopanja je carinski dolžnik tudi oseba, za račun katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku, je razviden iz listin. V obravnavanem primeru je tožnica vpisana v polje 14 ECL. Iz priloge 19 Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, ki je sestavni del Uredbe za izvajanje Carinskega zakona (94. člen, Uradni list RS št. 46/99, v nadaljevanju UICZ) se v polje 14 – deklarant/zastopnik vpišeta ime in priimek oziroma firma in popolni naslov deklaranta (v smislu 11. točke 3. člena CZ), torej osebo, ki odda carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je oddana carinska deklaracija. V primeru zastopanja (4. a člen CZ) je potrebno dodatno navesti pooblaščenca in obliko zastopanja. Iz obravnavane ECL je razvidno, da je tožnica vpisana v polje 14 za račun firme C. d.d., v desni kot pa je vpisana davčna številka tožnice, zato je treba za carinskega deklaranta šteti tožnico, ki je, glede na to, da je carinski dolg nastal s sprostitvijo blaga v prost promet, skladno z določbo 3. odstavka 143. člena CZ, vedno tudi carinski dolžnik. V konkretnem primeru gre za posredno zastopanje, carinski dolžnik je tudi oseba za račun katere je deklarant vložil deklaracijo (oseba iz polja 8). Če pa je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, so za plačilo odgovorni solidarno (150. člen CZ). Civilni institut solidarne odgovornosti pa pomeni, da vsak dolžnik solidarne odgovornosti odgovarja upniku za celotno obveznost, upnik pa lahko zahteva izpolnitev od kogar hoče.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena. Kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče prav tako ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v danem primeru odločilo izven glavne obravnave. Ker so vsa pravno pomembna dejstva razvidna že iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe, je sodišče ravnalo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.


Zveza:

CZ člen 146, 146/1, 146/1-a, 154, 154/5.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3Mzk4