<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 482/2012
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.482.2012

Evidenčna številka:VDS0010127
Datum odločbe:22.03.2013
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:podzakonski akt - aktivna legitimacija - osnovna plača

Jedro

Sodišče lahko v individualnem delovnem sporu odloča o zakonitosti posameznega splošnega akta delodajalca, pri čemer odločitev velja le v tem sporu.

Delodajalec lahko enostransko s splošnim aktom uredi področje plač (delovno uspešnost), pri čemer mora predhodno obvestiti sindikat. Taka prepoved velja v konkretnem primeru zaradi sklenjene podjetniške KP (v njej se je tožena stranka zavezala, da bodo merila za določanje delovne uspešnosti predmet podjetniške KP), ne pa nasploh, ko delodajalec sploh ne bi smel sprejeti splošnega akta o določanju delovne uspešnosti, če bi bil pri njem organiziran sindikat v smislu 5. odstavka 8. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna po obračunu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov tožniku izplačati neto zneske skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi,. kot je to razvidno iz izreka sodbe, ter tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 897,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v celoti zavrže oziroma zavrne, tožniku pa naloži v plačilo še pritožbene stroške postopka oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa šteje kot nadaljnje stroške postopka. Navaja, da je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi bil tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe, saj je dejstvo, da je vprašanje zakonitosti ali uporabe sedaj spornega pravilnika s strani tožene stranke predhodno vprašanje, od katerega je odvisen uspeh tožnikovega zahtevka. Dejstvo, da je bila celo tožniku njegova aktivna legitimacija vprašljiva, kar je razvidno iz njegove druge vloge, v kateri se sklicuje na okoliščino, da je sindikat tožene stranke pri sodišču prve stopnje sprožil kolektivni spor s tem, ko je vložil predlog zaradi kršenja podjetniške kolektivne pogodbe in neskladnosti splošnega akta nasprotnega udeleženca s kolektivno pogodbo in zakonom, ki pa ga je sindikat kasneje umaknil. Tožnik je v drugi vlogi sodišču tudi predlagal, da naj postopek prekine do pravnomočne odločitve v kolektivnem delovnem sporu. Tožena stranka poudarja, da je presojanje zakonitosti splošnega akta delodajalca, v kar se je v konkretnem primeru spustilo sodišče prve stopnje, lahko le predmet kolektivnega delovnega spora iz 47. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), kar pa ta spor ni bil. Okoliščina, da je sindikat sprožil kolektivni spor, zgovorno priča o usklajenosti delovanja predsednika sindikata, ki je bil v tem sporu tudi zaslišan in zato njegova izpoved ni prepričljiva oziroma verodostojna. Tožena stranka pripominja, da je predsednik sindikata predlog vložil mimo vednosti članstva, da je šlo za njegovo „solo“ akcijo, za katero se je izvedelo šele po vložitvi predloga. Zaradi nestrinjanja se je zahtevalo, da predlog umakne, kar je tudi storil. V individualnem delovnem sporu ni mogoče izpodbijati splošnega akta delodajalca, sodišče prve stopnje pa je bistveno kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko se je spustilo v obravnavanje takšnega tožbenega zahtevka. Nadalje navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka sedaj sporni pravilnik uporabljala tako za pozitivne stimulacije pri njej zaposlenih delavcev, kakor tudi za negativne stimulacije. Takšna je bila uporaba sedaj spornega pravilnika in njegovih prejšnjih različic. Dokazna ocena sodišča, da naj bi bilo znižanje tožnikove osnovne plače na osnovi pravilnika v nasprotju z zakonom in kolektivnima pogodbama, je ob izvedenih listinskih dokazih in zaslišanju izvršnega direktorja tožene stranke popolnoma nepravilna. Ni mogoče slediti razlogovanju sodišča, da se določila pravilnika uporabljajo le, ko so za delavce ugodna, ne uporabljajo pa se takrat, ko za delavce niso ugodna. Poudarja, da sindikat tožene stranke pravilnika ni nikoli izpodbijal, zato je zaradi sporazumne uporabe dejansko priloga v 33. členu Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. K temu dejstvu pritrjuje tudi ravnanje sindikata, ki je po nastanku spora sprožil postopek zaradi kršitve podjetniške kolektivne pogodbe in neskladnosti splošnega akta Pravilnika o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti. Zakaj bi torej sindikat hotel razveljaviti pravilnik, če zanj sploh ne velja. Veljavnost pravilnika izhaja tudi iz dopisa sindikata z dne 13. 7. 2009, ki nasprotuje načinu spreminjanja pravilnika, ki pa se ni nanašal na nagrajevanje oziroma na sedaj sporno negativno stimulacijo. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi priča A.A., predsednik sindikata pri toženi stranki, prepričljivo izpovedala, da naj pravilnika kot stranka kolektivne pogodbe sindikat ni štel za prilogo Podjetniške kolektivne pogodbe iz 33. člena le-te in da naj že v letu 2006 z njim ne bi soglašali. Temu ni bilo tako, saj sindikat ne v letu 2006, ne kasneje, do vložitve predloga v kolektivnem delovnem sporu, pravilniku ni nasprotoval, sploh glede dela, ki se nanaša na določanje dela plače za delovno oziroma poslovno uspešnost. Priča je na drugem naroku dne 28. 3. 2012 kot dokaz pokazala dopis Zveze svobodnih sindikatov Slovenije z dne 7. 12. 2006, ki naj bi predstavljal nasprotovanje načinu urejanja delovne uspešnosti s splošnim aktom. Izvedbi tega dokaza je tožena stranka nasprotovala, sodišče pa je ob upoštevanju tega dokaza zagrešilo kršitev določbe 286. člena ZPP, ki pravdnim strankam nalaga dolžnost predložitve vseh dokazov na prvem naroku za glavno obravnavo. Tudi sicer je bila izpovedba priče o tem, da naj se sindikat nikoli ne bi strinjal s pravilnikom in da nikoli ne bi šteli za prilogo podjetniške kolektivne pogodbe, prilagojena potrebam te pravde. K temu pritrjuje tudi dopis sindikata tožene stranke izvršnemu direktorju z dne 13. 7. 2009, v katerem ni zaslediti nikakršnega nasprotovanja pravilniku glede njegove vsebine v delu, ki se nanaša na urejanje plač na podlagi delovne oziroma poslovne uspešnosti. Vprašanja so bila namreč le proceduralne narave glede sprememb pravilnika, v smislu spoštovanja 8. člena ZDR o predhodni obveščenosti sindikata ter 25. člen pravilnika, ki pa za konkretni spor ni relevanten. Takšen zaključek sodišča prve stopnje ne pomeni zgolj nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je očitno nasprotje med izpovedbo priče in med samo listino, dopisom z dne 13. 7. 2009, o kateri je priči izpovedala. Izpoved priče A.A. ne more biti prepričljiva, saj je njegovo sodelovanje s tožnikom očitno. Priča je tudi na drugem naroku izjavila, da stroškov ne zaznamuje, saj se je pripeljala s tožnikom. Priča je torej sodelovala s tožnikom in izpričevala v nasprotju z listinami, v korist tožnika. Ker je sodišče prve stopnje obrazložitev oprlo na zmanipulirano izpoved priče, to ne more pomeniti drugega, kot da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba neutemeljeno navaja, da ni podana aktivna legitimacija tožnika. Za kolektivni spor tožnik nima aktivne legitimacije po 47. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popr; ZDSS-1)(1), presoja zakonitosti načina urejanja ugotavljanja delovne uspešnosti s Pravilnikom o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti z dne 10. 7. 2009 (v nadaljevanju Pravilnik) pa je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje del relevantnega dejanskega stanja, ne pa odločitev o zahtevku. Torej sodišče lahko v individualnem delovnem sporu odloča o zahtevku, pri čemer kot predhodno vprašanje odloči o zakonitosti Pravilnika, pri čemer odločitev oziroma zaključek glede zakonitosti velja le v tem sporu. Na drugačno odločitev ne vpliva pritožbeno zatrjevanje, da tudi tožnik ni bil prepričan v svojo aktivno legitimacijo, ker naj bi se v svoji 2. pripravljalni vlogi skliceval na okoliščino, da je sindikat tožene stranke pri sodišču prve stopnje sprožil kolektivni spor zaradi kršenja podjetniške kolektivne pogodbe in neskladnosti splošnega akta nasprotnega udeleženca s kolektivno pogodbo in zakonom, ki pa ga je sindikat kasneje umaknil. Ravnanje sindikata ni odločilno, saj se presoja omejuje le na tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na plačilo razlike v plači, ki naj bi jo tožena stranka nezakonito znižala s Pravilnikom.

Zakon o delovnih razmerjih, (Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/2007; ZDR) v prvem odstavku 8. člena določa, da mora predloge splošnih aktov delodajalca, s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, delodajalec pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Sindikat mora podati mnenje v roku osmih dni. Če je sindikat posredoval mnenje v roku iz prejšnjega odstavka, ga mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZDR pred sprejemom splošnih aktov obravnavati in se do njega opredeliti. Če pri posameznem delodajalcu ni organiziranega sindikata, se lahko v skladu s tretjim odstavkom 8. člena ZDR s splošnim aktom delodajalca določijo pravice, ki se v skladu s tem zakonom lahko urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. O vsebini predloga takšnega splošnega akta mora delodajalec po četrtem odstavku 8. člena ZDR pred sprejemom akta neposredno obvestiti delavce. ZDR v prvem odstavku 8. člena še določa, da se za sindikat pri delodajalcu v postopkih po tem zakonu šteje reprezentativni sindikat, ki imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika po 208. členu tega zakona.

Za pritožbeno rešitev zadeve je relevantna določba 2. odstavka Kolektivne pogodbe, ki velja za toženo stranko (KP za dejavnost trgovine - Ur. l. RS, št. 111/06 do 94/2012; v nadaljevanju PKP), po kateri je osnovna plača plača za polni delovni čas (preračunano na urno postavko za 174 ur), normalne delovne pogoje dela in za doseganje vnaprej določenih delovnih rezultatov. Deveti odstavek 71. člena PKP določa, da je delavec upravičen do 100% osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, če ne doseže vnaprej določenih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani (izpad surovin, energije, neplačila kupca, itd.). Nadalje prvi odstavek 72. člena PKP določa, da ima delavec pravico do dela plače na podlagi delovne uspešnosti, ugotovljene individualno ali skupinsko, v primeru, da dosega vnaprej določeno delovno uspešnost pri opravljanju dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (predvideno 100% doseganje delovnih rezultatov). Delovna uspešnost znaša do 30% osnovne plače delavca, v skladu z tretjim odstavkom 72. člena PKP pa se Merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca.

Podjetniška kolektivna pogodba v 33. členu nadalje določa, da je plačilo sestavljeno iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dela plače za poslovno uspešnost, dodatkov, vse v skladu s kolektivno pogodbo, ZDR in Merili o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti, ki je priloga te pogodbe. Pravilnik tožene stranke pa v 6. členu določa, da pripada delavcem v primeru doseganja boljših rezultatov od planiranih tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti. V primeru nedoseganja planiranih rezultatov se plača lahko zmanjša na osnovi delovne neuspešnosti. Višino negativne stimulacije določi izvršni direktor na podlagi subjektivne ocene (razmere v panogi, prizadevanje prizadetih delavcev za doseganje planiranih rezultatov, itd.). V 7. členu pa Pravilnik določa, da se del plače na osnovi delovne uspešnosti delavcev posameznega poslovnega programa ugotavlja v skladu z doseganjem plana programa in se obračuna z uporabo kriterijev: koeficient dobička, koeficient števila zaposlenih v primerjavi s planom, koeficient pokritosti terjatev in zalog z obveznostmi glede na planirani, koeficient rasti programa v primerjavi s planom. V nadaljevanju Pravilnik natančneje razdela kriterije za določitev delovne uspešnosti.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka na podlagi 8. člena ZDR uredila pravice, ki se lahko urejajo v kolektivni pogodbi, le v primeru, da pri njej ne bi bilo organiziranega sindikata ob dodatnem pogoju, da bi bile za delavce ugodnejše. Na načelni ravni takšna prepoved ne obstaja. V 3. odstavku 8. člena ZDR govori o pravicah, ki se lahko urejajo v KP, ne pa o pravicah, ki se morajo urejati v KP. Urejanje delovne uspešnosti je pravna materija, ki sodi v okvir 1. odstavka 8. člena ZDR, delodajalec pa mora pred sprejemom splošnega akta le-tega posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu, sindikat pa mora podati mnenje v roku osmih dni. Stališče, da gre za pravno materijo, ki se lahko ureja s splošnim aktom delodajalca (ob predpostavki sodelovanja sindikata) potrjuje tudi določba 3. odstavka 72. člena PKP dejavnosti trgovine, ki določa, da se Merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca.

Zato bi lahko tožena stranka zakonito sprejela Pravilnik v skladu s 1. odstavkom 8. člena ZDR, če se ne bi pred tem zavezala v podjetniški kolektivni pogodbi, da bodo merila za določanje delovne uspešnosti predmet podjetniške KP. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne bi smela v nobenem primeru s splošnim aktom urediti urediti področja plač, ki naj bi bila „tipična vsebina kolektivne pogodbe“. Taka prepoved velja v konkretnem primeru zaradi sklenjene podjetniške KP, ne pa nasploh, ko delodajalec sploh ne bi smel sprejeti splošnega akta o določanju delovne uspešnosti, če bi bil pri njem organiziran sindikat v smislu 5. odstavka 8. člena ZDR.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je Pravilnik konvalidiral in bi se moral šteti kot priloga podjetniške KP, pritožbeno sodišče dodaja, da bi to veljalo le v primeru, če bi bilo podano nedvoumno soglasje sindikata oziroma strank iz podjetniške KP k sprejetemu Pravilniku. Nenasprotovanje sprejetemu Pravilniku, ali eventualne kasnejše pripombe k njegovi spremembi (dopis z dne 13. 7. 2009 - A12), še ne pomenijo, da je sindikat soglašal, da se pravilnik uporablja kot del podjetniške KP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe predsednika sindikata pri toženi stranki in ocene celotne listinske dokumentacije v spisu ugotovilo, da sindikat pravilnika ni štel za prilogo iz 33. člena podjetniške kolektivne pogodbe. S tem v zvezi pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je bistveno kršilo določbe postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP s tem, ker je na drugem naroku za glavno obravnavo, v nasprotju z 286. členom ZPP, priči dopustilo, da je pokazala dopis Zveze svobodnih sindikatov Slovenije z dne 7. 12. 2006, ki naj bi dokazoval nasprotovanje načinu urejanja delovne uspešnosti. V takem primeru ne gre za kršitev pravil glede prekluzije pri dokazovanju. Bistveno je, da je bilo zaslišanje priče pravočasno predlagano, priči pa se lahko dovoli, da svojo izpoved podkrepi z listinsko dokumentacijo, s katero razpolaga. Ker tožena stranka ni dokazala, da je sindikat podal jasno in nedvoumno soglasje za upoštevanje Pravilnika kot priloge podjetniške kolektivne pogodbe, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da naj bi bila priča A.A. pristranska ter da njena izpoved ne bi bila objektivna. Priča je prepričljivo izpovedala, dejstvo pa, da se je na narok pripeljala s tožnikom, s tem ne dokazuje, da ne bi izpovedala po resnici.

Znižanje tožnikove plače na podlagi Pravilnika tožene stranke ni bilo v skladu s podjetniško in panožno kolektivno pogodbo oziroma v skladu z ZDR, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno in zakonito prisodilo vtoževane zneske razlik v plači. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določili 2. odstavka 165. člena ter 155. člena ZPP.

1. ZDSS-1 v 47. členu določa (Udeleženci v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami)

1) Združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe, lahko vložijo predlog za začetek postopka v zvezi s kolektivnimi pogodbami ali se udeležujejo postopka, ki ga je začel kdo drug.

2) Predlog lahko vložijo tudi združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci ter skupine delavcev, ki niso zajete v prejšnjem odstavku, pa zanje velja kolektivna pogodba, če izkažejo, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Ta združenja in osebe se lahko pod enakimi pogoji tudi udeležujejo postopka, ki ga je začel kdo drug.

3) Upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa iz prejšnjega odstavka sodišče presodi glede na vse okoliščine primera, zlasti pa pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba.


Zveza:

ZDSS-1 člen 47. Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine člen 71, 71/9, 72, 72/3. ZDR člen 8, 8/1, 8/3, 8/5.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2NDgz