<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba X Kp 26592/2017
ECLI:SI:VSLJ:2020:X.KP.26592.2017

Evidenčna številka:VSL00034552
Datum odločbe:08.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Tatjana Merčun (preds.), Mateja Lužovec (poroč.), Silvana Vrebac Arifin
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje zlorabe prostitucije - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje - izkoriščanje prostitucije - dejansko vprašanje - presoja dejanskega stanja - dejanje ni dokazano - oprostilna sodba

Jedro

Kdaj je ob pomensko odprtem in tudi sicer v okviru določbe 175. člena KZ-1 nedefiniranem pojmu podano "izkoriščanje prostitucije", predstavlja dejansko vprašanje. Le-to se veže na podatke, dejstva in okoliščine, ki jih sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov ugotavlja v okviru vsakega posameznega postopka in jih presoja tudi skozi prizmo konkretnih obtožbenih očitkov. Obtožba, ki jo zastopa državni tožilec, je tisti kazenskopravni okvir, ki določa izvršitvena ravnanja, ki na ravni vsakokratnega dejstvenega opisa konkretizirajo zakonski znak oziroma očitek, da je obtoženec zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji druge osebe.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 26592/2017 z dne 3. 7. 2017 (pravilno: 3. 7. 2019) obtožena A. A. in B. B. po določbi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe glede storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena ZKP ter posledično tudi odločbe o odvzemu premoženjske koristi po drugem odstavku 374. člena ZKP pritožil okrožni državni tožilec. Predlagal je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje „spremeni ter izreče sodbo, s katero obtožena spozna za kriva kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 in jima izreče: B. B. kazen eno leto in devet mesecev zapora ter denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, višina dnevnega zneska naj se določi na znesek 20,00 EUR, A. A. pa pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto in devet mesecev zapora ter preizkusna doba štirih let ter denarna kazen v višini 120 dnevnih zneskov, višina dnevnega zneska naj se določi na znesek 20,00 EUR. Prav tako naj se obtožencema „na podlagi določil ZKP in KZ-1 odvzame najmanjša premoženjska korist, ki sta jo pridobila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega“. Državni tožilec podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, ki naj glavno obravnavo opravi pred popolnoma spremenjenim senatom - drug sodnik posameznik.

3. Na pritožbo državnega tožilca so odgovorili zagovorniki obtoženega B. B. ter višjemu sodišču predlagajo, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Izvedlo je vse potrebne dokaze, jih natančno ocenilo, napravilo ustrezne dokazne zaključke in zanje navedlo dovolj prepričljive razloge in je tako ob odsotnosti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, obtožena A. A. in B. B. utemeljeno oprostilo storitve očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1.

6. Takšno odločitev graja pritožnik, ki pa s pritožbenimi navedbami, v katerih podaja obširna kazensko pravna izhodišča glede nastanka, zgodovinskega razvoja in vsebine ter pomena očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, tako z vidika kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (do katerega se obširno in kritično opredeli), kot tudi z vidika konvencijske ureditve tovrstnih kaznivih dejanj - dokaznih zaključkov, ki jih je glede odločilnih dejstev sprejelo prvostopenjsko sodišče, ne more izpodbiti. Navedbe pritožnika so lahko relevantne z vidika še boljšega razumevanja kazenskopravne materije, ki se nanaša na obravnavo tovrstnih kaznivih dejanj (ki jo mora sodišče sicer v vsakem primeru poznati in upoštevati), kar pa za izpodbijanje v zadevi ključnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z nedokazanostjo zakonskega znaka „izkoriščanja prostitucije“, ne zadošča. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da se v predmetni zadevi ne obravnava t. i. klasična prostitucija, nasprotuje pritožnik, katerega navedba, da gre za protisloven, nejasen oziroma neargumentiran pojem, ni upoštevna. S sklicevanjem na pojem t. i. klasične prostitucije, za katero je značilno, da se izvaja v nočnih lokalih (klubih, barih) ali v ta namen najetih stanovanjih, v katerih se nudijo spolne storitve (pretežno spolni odnosi), za katere je plačilo določeno v procentih od spolne storitve, je prvostopenjsko sodišče hotelo zgolj samo plastično ponazoriti, da se v konkretnem primeru niso izvajale tovrstne „splošno znane“, „klasične“ in tudi v sodni praksi največkrat judicirane pojavne oblike prostitucije.

7. To pa sicer v ničemer ne vpliva na ugotovitev, da se je (navkljub zanikanju obtožencev) tudi v obravnavani zadevi izvajala prostitucija. Po v kazenskopravni teoriji sprejeti definiciji (ki jo navaja tudi izpodbijana sodba) se namreč za prostitucijo šteje dejavnost žensk (lahko tudi moških, op. s.), ki spolno občujejo ali opravljajo druga spolna dejanja z nedoločenim številom oseb, zaradi zadovoljitve njihovih spolnih zahtev, za denarno ali drugo materialno korist. Za spolna dejanja se štejejo tista dejanja, kjer gre za zadovoljitev spolnega nagona na telesu drugega ter ne pomenijo spolnega občevanja (npr. dotik spolovil, masturbacija ...). Sodišče prve stopnje je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da so oškodovanke (ki so sicer s predvideno sankcijo prekinitve delovnega razmerja imele izrecno prepoved nudenja uslug spolnega občevanja) v salonih oziroma v obtožbi navedenih lokalih nudile storitev erotične masaže, pri kateri se je stranko masiralo tudi po intimnih delih telesa in se jo ročno pripeljalo do vrhunca oziroma spolne zadovoljitve ter storitev body to body masaže. Gre za masaže s telesom, pri kateri maserka stranko „obdeluje“ s svojim golim telesom, prav tako s ciljem spolne zadovoljitve stranke. Glede na navedene okoliščine (ki jim obramba ni oporekala), je pravilna ugotovitev izpodbijane sodbe, da je „erotično masažo in body to body masažo“ moč uvrstiti med spolna dejanja, torej v pojem prostitucije, saj se je z obema masažama zadovoljevalo spolne zahteve strank, vnaprej nedoločenih po številu, za denarno korist, saj so oškodovanke za to delo prejele plačilo (plačo).

8. Ob tem pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da ni sprejemljivo v izpodbijani sodbi sprejeto stališče, da je šlo v predmetni zadevi za masaže, ki so po zakonu dovoljena in registrirana dejavnost, ki naj bi se izvrševala v zakonito ustanovljenem poslovnem subjektu X., A. A. s. p. Prav tako je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je naša zakonodaja to obliko organizirane prostitucije - opravljanje storitev erotične masaže in body to body masaže v okviru ustanovljenega gospodarskega subjekta - ne le zakonsko dovolila, temveč celo zakonsko uredila. Pri tem je prvostopenjsko sodišče zmotno izhajalo iz vsebine, s strani različnih državnih organov (Tržni inšpektorat RS, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Zavod za zaposlovanje) izdane listinske dokumentacije. Iz le-te je razbrati (kot je pojasnjeno v tč. 78 do 84 sodbe), da je bila organizacija, zaposlovanje in delovanje že omenjenega gospodarskega subjekta v kritičnem času, torej v letih 2012 do 2016, večkrat pod „drobnogledom“ delovnopravnih, sanitarnih in drugih inšpekcijskih nadzorov, ki pa niso ugotovili kakšnih bistvenih nepravilnosti. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da navedene okoliščine - upoštevajoč delokrog in pristojnost že omenjenih organov in vsebino opravljenih nadzorov (katerih predmet ni bila presoja zakonitosti opravljanja dejavnosti s kazenskopravnega vidika, kar je naloga organov pregona), pa tudi vsebina Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti in vsebina Uredbe o standardni klasifikaciji poklicev 2008 (v kateri je bil v letu 2015 v seznam poklicev vnesen poklic „erotični maser“) - vse to ne omogoča zaključka (kot ga podaja prvostopenjsko sodišče), da je šlo v predmetni zadevi za zakonito dejavnost, ki se je izvajala v zakonito ustanovljenem gospodarskem subjektu. Slednje kot rečeno graja pritožnik, ki utemeljeno izpostavlja, da za razliko od nekaterih drugih evropskih držav, npr. Avstrije in Nemčije, v Republiki Sloveniji prostitucija ni legalizirana oziroma regulirana. Dejavnost, s katero se je ukvarjal gospodarski subjekt X. - ker je šlo za obliko organizirane prostitucije - zato navkljub s strani obrambe zatrjevani transparentnosti delovanja in specifičnim odzivom določenih državnih organov, ki pa kot rečeno niso presojali kazenskopravni vidik celotne zadeve, ne more dobiti predznaka zakonite dejavnosti, kot to navaja sodišče prve stopnje, katerega zaključki so v tem delu napačni oziroma pravno zmotni, kar pa po oceni pritožbenega sodišča sicer ne vpliva na pravilnost in zakonitost s strani prvostopenjskega sodišča sprejetega dokaznega sklepa, da obtožencema očitano kaznivo dejanje ni dokazano.

9. Izhajajoč iz vsebine v tem postopku inkriminiranega kaznivega dejanja, kot ga opredeljuje določba 175. člena KZ-1 in kot je moč razbrati tudi iz razlogov izpodbijane sodbe, se je v obravnavani zadevi kot ključno zastavilo vprašanje t. i. zlorabe prostitucije. Torej ali sta obtoženca zaradi „izkoriščanja“ sodelovala pri zgoraj opisani dejavnosti, ki ima znake prostitucije, oziroma še konkretneje, ali je s strani obtožencev prišlo do izkoriščanja v okviru subjekta X. zaposlenih delavk. Obstoj in dokazanost oziroma nedokazanost tovrstnega zakonskega znaka obširno problematizira pritožnik, ki pa s podajanjem „Zgodovinske podlage za pravno naziranje“ oziroma s podajanjem kronološkega prikaza razvoja materialnopravnih določb, ki se tičejo kaznivih dejanj suženjstva, trgovine z belim blagom, zvodništva ter prostitucije, s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejanskega stanja glede zakonskega znaka „izkoriščanja“, ne more ovreči.

10. Kdaj je ob pomensko odprtem in tudi sicer (v okviru določbe 175. člena KZ-1) zakonsko nedefiniranem pojmu podano „izkoriščanje prostitucije“, predstavlja dejansko vprašanje. Le-to se veže na podatke, dejstva in okoliščine, ki jih sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov ugotavlja v okviru vsakega posameznega postopka in jih seveda presoja tudi skozi prizmo konkretnih obtožbenih očitkov. Obtožba, ki jo zastopa državni tožilec, je tisti kazenskopravni okvir, ki določa izvršitvena ravnanja, ki na ravni vsakokratnega dejstvenega opisa konkretizirajo zakonski znak oziroma očitek, da je obtoženec zaradi izkoriščanja sodeloval pri prostituciji druge osebe.

11. Kot je moč razbrati iz judikatov Vrhovnega sodišča in kazenskopravne teorije, nikakor ne gre za enoznačen pojem, pri čemer se v praksi (kar ugotavlja tudi pritožnik) ta zakonski znak največkrat izkazuje kot „ekonomsko izkoriščanje“ osebe, ki se prostituira. Takšen je tudi očitek v predmetni zadevi. Obtožencema se namreč očita, da sta oškodovankam, ki sta jih zaposlila za delo erotičnih maserk, obljubljala dober mesečni zaslužek (kar sicer nobena od njih ni potrdila in tudi listine tega ne izkazujejo); predvsem pa je za presojo, ali je podano „ekonomsko izkoriščanje“, ključen obtožbeni očitek v zvezi z načinom delitve zaslužka. Torej očitek, da je „več kot polovico zaslužka, ki ga je za prostitucijo in z njo povezana spolna dejanja plačala stranka, pripadalo B. B. in A. A.“. S tem je državni tožilec „napolnil“ abstraktno zakonsko normo, kar pomeni, da je v smislu v tem postopku judicirane določbe 175. člena KZ-1 konkretiziral enega od ključnih zakonskih znakov, torej očitek (čezmernega) okoriščanja oziroma s strani obtožencev podanega „ekonomskega izkoriščanja“ oškodovank in do tega očitka (v obsegu in na način kot ga je v zvezi z višino domnevno pridobljene protipravne premoženjske koristi zatrjevalo tožilstvo) se je sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku) natančno in kritično opredelilo.

12. S celovitim in analitičnim pristopom je za vsako posamezno oškodovanko analiziralo vse razpoložljive dokazne vire, torej zagovorne navedbe, izpovedbe prič (oškodovank), predvsem pa tudi s strani Zavoda za zaposlovanje, s strani FURS-a in s strani X. izdano listinsko oziroma poslovno dokumentacijo. To dokumentacijo, ki jo izpodbijana sodba natančno razdela (in katere verodostojnost nikoli tekom postopka ni bila vprašljiva in ji tudi pritožnik v pritožbi ne oporeka) je sodišče prve stopnje presojalo in vrednotilo vsestransko in logično povezano. Tako z vidika osebnih prejemkov, ki so jih bile deležne oškodovanke (katerih zaposlitev je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča potekala v krajšem časovnem obdobju, kot je zatrjevalo tožilstvo, ki sicer v tej zvezi ni izrazilo nobenih pritožbenih pomislekov); kot tudi z vidika pomena, narave in vsebine poslovnih izkazov družbe X., v delu glede ugotovljenih prihodkov, glede z računi izkazanih izdatkov (npr. za vzdrževanje salonov, za najem prostorov, za stroške prehrane ...) in glede čistih dobičkov iz poslovanja (le-ti so bili v določenem obdobju celo negativni); nenazadnje je sodišče opravilo še primerjalno analizo višine plač, ki so jih prejemale oškodovanke, z zakonsko določenim minimumom. Skratka, sodišče prve stopnje je tekom postopka zbrano gradivo natančno in celovito analiziralo, nato pa je na tej dokazni podlagi, iz razlogov, navedenih v tč. 91 do 180 in tč. 199 do 212 sodbe, katerim pritožbeno sodišče sledi in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, sprejelo prepričljiv zaključek, da obtožencema očitek, da sta obdržala več kot polovico zaslužka, ki so ga z izvajanjem prostitucije ustvarile oškodovanke, ni dokazan. Ob tem ne gre prezreti, da sodišče prve stopnje očitek „ekonomskega izkoriščanja“ ni presojalo zgolj s finančnega (zgoraj pojasnjenega vidika), pač pa je upoštevalo še druge pravno relevantne okoliščine (tč. 193 sodbe). Torej, da so bile oškodovanke odrasle in polnoletne, da so vedele kakšno delo bodo opravljale in so se za delo odločile prostovoljno ter (ob sicer pomanjkljivi izobrazbi ter slabšim premoženjskim razmeram) zaradi izboljšanja svojega ekonomskega statusa. Slednje pa ne pomeni, da sta obtožena izkoristila njihovo slabo ekonomsko situacijo in jih zaposlila z namenom izkoriščanja, saj (kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) navedeno ni dokazano in iz enakih razlogov tudi ni dokazan očitek, da sta obtoženca na škodo oškodovank pridobila protipravno premoženjsko korist.

13. S tem se pritožnik ne strinja in navaja, da sta obtoženca organizirala izvajanje prostitucije, da sta ekonomsko izkoriščala prostitucijo oškodovank, da sta zaradi zaslužka organizirala nezakonit delovni proces prostitucije, obširno izpostavlja tudi razlike med samostojno prostitucijo in izkoriščanjem prostitucije. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da s temi zgolj na načelni ravni izraženimi stališči, pritožnik razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Z drugimi besedami, pritožnik v svoji pritožbi ne predstavi konkretnih razlogov, konkretnih dejstev in konkretnih okoliščin, ki bi v zvezi s presojo zakonskega znaka „izkoriščanja prostitucije“ (ki ga kot že rečeno obtožba vidi v tem, da naj bi se dekleta morala odreči več kot polovici zaslužka) lahko vzpostavila dvom v pravilnost s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik v podporo tezi, da je podan in dokazan zakonski znak „izkoriščanja prostitucije“, izpostavlja večje število judikatov Vrhovnega sodišča RS (I Ips 2897/2009, I Ips 79651/2020, XI Ips 38981/2016 , XI Ips 11586/2015 in II Kr 26592/2017) in tudi odločb višjih sodišč, ki v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije in kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi, tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo relevantno sodno prakso in relevantna kazensko pravna izhodišča. Le-ta pa niso enoznačna in avtomatično „uporabljiva“, saj mora sodišče, ko ugotavlja, vrednoti in presoja obstoj določenega pravno relevantnega dejstva, izhajati iz konkretne kazenske zadeve, tako glede vsebine obtožbenih očitkov, kot tudi glede samega dejanskega stanja. Analiza le-tega pa je kot rečeno v obravnavani zadevi pokazala, da očitek (ekonomskega) „izkoriščanja prostitucije“, v obsegu in na način, kot ga je zatrjevalo tožilstvo, obtožencema ni dokazan, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje se je v tč. 181 do 194 sodbe ustrezno opredelilo tudi do ostalih (spremljajočih) obtožbenih očitkov v zvezi z določitvijo lokacije in časovnih okvirov, v katerih so oškodovanke po vnaprej določenem ceniku s strankami, ki sta jih pošiljala obtoženca, izvajale zgoraj opisana spolna dejanja, erotične masaže in body to body masaže. Navedene okoliščine je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo z vidika ugotovitve, ki je ključna v obravnavani zadevi, da očitek „ekonomskega izkoriščanja“ prostitucije, na katerega se vsebinsko vežejo vse ostale okoliščine, iz že pojasnjenih razlogov ni dokazan. Zato pritožnik s podajanjem graje, v okviru katere okoliščine glede načina zaposlovanja, glede obljube plačila, organizacije prostora, delovnega časa ter določitve cene za posamezna spolna dejanja vrednoti v luči teze (ki je dokazni postopek ni potrdil), da so bile oškodovanke že od vsega začetka žrtve „ekonomskega izkoriščanja prostitucije“ in da gre v predmetni zadevi za „kriminalni delovni proces - izkoriščanje prostitucije drugih“, v pritožbenem postopku ne more uspeti.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da že samo dejstvo, da če je koristnik prostitucije želel priti do oškodovank in je moral poklicati obtožena, samo zase konkretizira nadzor obtožencev nad izkoriščanjem prostitucije oškodovank. Sodišče druge stopnje soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je navedeni očitek pavšalen in nekonkretiziran na način, da bi ga bilo moč preveriti. Ob tem ne gre prezreti, da so tudi same oškodovanke pojasnile, da so sicer morale biti dosegljive, kadar so v delovnem času zapustile salon, vendar ne zaradi izvajanja nadzora, temveč zaradi morebitnega naročila stranke za storitev, zaradi česar so se vrnile na delo v salon. Iz njihovih izpovedb tudi izhaja, da so v salonu delale same (kadar v salonu ni delala A. A.) in ne pod nadzorom obtoženih, pri čemer je ena od oškodovank tudi pojasnila, da so stranko lahko tudi odklonile, pa zaradi tega ni bila denarno ali kako drugače kaznovana.

15. Pravilna je ugotovitev pritožnika, da se mora premoženjska korist, ki je bila dosežena s kaznivim dejanjem, ugotavljati v kazenskem postopku po uradni dolžnosti. In tako je postopalo tudi prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi, pri čemer je, kot je bilo že pojasnjeno, na podlagi natančne in analitične presoje spisovnega gradiva ugotovilo, da zakonski znak (ekonomskega) „izkoriščanja prostitucije“ ni dokazan, posledično pa tudi ni dokazan obtožbeni očitek, da sta obtoženca na škodo oškodovank pridobila protipravno premoženjsko korist. To je skladno z določbo 3. točke 358. člena ZKP narekovalo izrek oprostilne sodbe, zato pritožbena graja, ki se zavzema za odvzem premoženjske koristi, ni upoštevna.

16. Glede na vse zgoraj povedano sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zaradi nedokazanosti zakonskega znaka „izkoriščanja prostitucije“ oba obtoženca oprostilo obtožbe glede kaznivega dejanja zlorabe po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1 (navkljub določenim zmotno ugotovljenim dejstvom), pravilna in zakonita. Zato je pritožbeno sodišče, ker v postopku in izpodbijani sodbi tudi ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 175, 175/1, 175/3
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17
Datum zadnje spremembe:
28.08.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5NzU4
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*