VSRS Vmesna sodba II Ips 119/2021

Jedro

Tožnik bi ravnal z veliko malomarnostjo, če bi bil nastanek zavarovalnega primera (kraja avtomobila) običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, z navadno malomarnostjo pa, če nastanek zavarovalnega primera ne bi bil običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči nastanek zavarovalnega primera (torej, da je bila možnost kraje avtomobila predvidljiva).

Ni mogoče pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da vselej izhaja iz domneve o nepoštenosti ljudi, ki jih ne pozna dobro. Tudi dejstvo, da so ob druženju uživali alkohol in kokain, tega izhodišča ne more spremeniti. Čeprav je tožnik v stanovanje povabil osebi, ki ju ni poznal dobro, in z njima užival prepovedano drogo, pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi bil seznanjen s kakšnimi okoliščinami, iz katerih bi lahko sklepal, da sta nepošteni in da obstaja nevarnost, da mu bo katera od njiju ukradla avto. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal z veliko malomarnostjo. Zato pa ni pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je škoda, ki je tožniku nastala zaradi kraje vozila, po 10. točki 2. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska osebnih vozil (individualna zavarovanja) AK-OV 01/15 izključena iz kritja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se z vmesno sodbo spremenita tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Tožnik je s tožbo z dne 13. 7. 2018 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica na podlagi sklenjene pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska za ukradeni avto Škoda Octavia Combi 4x4TDI DPF Scout dolžna plačati zavarovalnino v znesku 15.000 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je toženka zaradi velike malomarnosti tožnika na podlagi 10. točke 2. člena Splošnih pogojev AK-OV 01/15 utemeljeno zavrnila izplačilo zavarovalnine.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 573/2020 z dne 16. 6. 2021 tožniku dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnikovo ravnanje v konkretnem primeru mogoče opredeliti kot hudo malomarno.

Revizija

5. Na podlagi tega sklepa tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je nesporno, da je 14. 8. 2015 zvečer v lokalu užival alkohol z znancem A. A., njegovim prijateljem B. B. in znanko C. C., ki je v lokalu delala kot natakarica in se jim je po končani službi pridružila. Okoli 3. ure ponoči je A. A. vse tri najprej zapeljal do tožnikovega vozila, iz katerega je tožnik vzel ključe stanovanja, vozilo zaklenil, ključe vozila pa spravil v športno torbico. Ko so prišli k tožniku domov, je tožnik športno torbico spravil v omaro v dnevni sobi in jo zaprl, kar so prisotni videli, nato pa so nadaljevali s popivanjem in uživanjem droge. Tožnik je šel medtem dvakrat na stranišče, med 6.00 in 7.00 uro zjutraj sta odšla A. A. in B. B., med 8.00 in 9.00 uro pa še C. C.. Tožnik je po njenem odhodu najprej ugotovil, da so izginili ključi vozila, nato pa, da je izginilo tudi vozilo.

6. Tožnik opozarja na stališče Nine Plavšak v Komentarju Obligacijskega zakonika (GV Založba, 2009, str. 529), da pri škodi, ki jo povzroči laik, velja, da je ta povzročena s hudo malomarnostjo takrat, ko je škoda običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, z majhno malomarnostjo pa takrat, ko škoda ni običajna (najpogostejša) posledica ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči škodljivo posledico (torej je bila možnost nastanka škode predvidljiva). Opozarja, da njegovo ravnanje, ko je v lokalu in nato doma popil večjo količino alkohola, ne odstopa od ravnanja povprečnega človeka tožnikovega statusa in starosti. Res je tožnik zaužil tudi prepovedano drogo, vendar je to storil šele potem, ko je bil že doma in so bili ključi shranjeni, zato ta okoliščina na skrbnost njegovega ravnanja ni mogla vplivati. Poleg tega zaradi zaužitega alkohola in droge ni izgubil razsodnosti. Tožnik ni imel nobenega razloga, da bi posumil, da bi lahko katera od oseb, ki jih je povabil domov, utegnila storiti karkoli kaznivega. Zato tega, da ključev ni imel ves čas pri sebi, ni mogoče označiti za hudo malomarno ravnanje. Škoda, ki je nastala, zagotovo ni običajna in najpogostejša posledica takega, sicer res neskrbnega ravnanja. Meni, da je presoja sodišča druge stopnje materialnopravno napačna in se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 680/2005 z dne 18. 1. 2007.¹ Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Odgovor na revizijo

7. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je sodna praksa izoblikovala stališče, da gre za hudo malomarnost takrat, ko oseba ne ravna niti s takšno pazljivostjo, kot običajen človek. Opozarja, da se tožnik v reviziji napačno sklicuje na komentar Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se nanaša na ravnanje neposrednega povzročitelja škode, saj je tožnik oseba, ki je povzročila škodi prijazne okoliščine, zaradi katerih je do škodnega primera prišlo. S tem v zvezi je ravnal hudo malomarno. S pogodbo je prevzel obveznost, da bo za vozilo skrbel. Z uživanjem alkohola in drog se je tožnik sam spravil v stanje, v katerem ni več zmogel ustrezno nadzorovati svojega premoženja, ob sebi pa je imel ljudi, ki jih ni poznal. Meni, da je z vsem tem zapolnjen pravni standard hude malomarnosti in znatna prekršitev skrbnosti povprečnega človeka pri varovanju svojega premoženja. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne in tožniku naloži plačilo njegovih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Revizija je utemeljena.

O stopnjah krivde in njihovem vplivu na nastanek pravne posledice

9. Pravna dejstva so različni dogodki v življenju, zaradi katerih po veljavnih pravnih predpisih nastanejo, prenehajo ali se spremenijo pravice in obveznosti. Najpogostejše pravno dejstvo je ravnanje pravnih subjektov - fizičnih ali pravnih oseb. To ravnanje je lahko dopustno (na primer pravni posel) ali nedopustno. Kadar gre za nedopustno ravnanje, civilno pravo za nastanek pravne posledice praviloma zahteva tudi obstoj krivde posameznika. Najtežja stopnja krivde je naklep, ko posameznik ravna namenoma (135. člen OZ), sledita huda in navadna malomarnost. Pri hudi malomarnosti (culpa lata) gre za zanemarjanje tiste skrbnosti, ki se pričakuje od vsakega človeka. Gre torej za prekršitev navadne skrbnosti. O navadni malomarnosti (culpa levis) pa govorimo takrat, ko gre za zanemarjanje skrbnosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka.

10. OZ lahko za nastop določene pravne posledice zahteva tudi obstoj posamezne oblike krivde. Tako je na primer obstoj naklepa ali hude malomarnosti povzročitelja škode ovira za uporabo 170. člena OZ o zmanjšanju odškodnine ali za pogodbeno omejitev odškodnine (četrti odstavek 689. člena OZ), huda malomarnost zavarovanca pa je po zavarovalnih pogodbah pogosto razlog za izgubo zavarovalnega kritja (prvi odstavek 953. člena OZ). Čeprav gre v navedenih primerih za različne vrste pravnih razmerij, je izhodišče za presojo o tem, ali gre za veliko ali navadno malomarnost, enako. Zato je neutemeljen očitek toženke v odgovoru na revizijo, da so za presojo v tem sporu neuporabne teoretične razlage o oblikah malomarnosti pri odškodninski odgovornosti, na katere se sklicuje tožnik v reviziji. Tožnik tako pravilno navaja, da pri škodi, ki jo povzroči laik, velja, da je povzročil škodo s hudo malomarnostjo (culpa lata), če je škoda običajna posledica takega ravnanja, in z navadno malomarnostjo (culpa levis), če škoda ni običajna posledica takega ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči škodljivo posledico.²

11. V obravnavani zadevi gre za spor o obveznostih na podlagi pogodbe o premoženjskem zavarovanju, ki ga OZ ureja od 948. do 965. člena. Po prvem odstavku 950. člena OZ je zavarovanec dolžan storiti predpisane, dogovorjene in vse druge ukrepe, ki so potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera; če zavarovalni primer nastane, pa mora ukreniti vse, kar je v njegovih močeh, da omeji škodljive posledice. Zavarovančeva dolžnost preprečevati nastanek zavarovalnega primera je odsev načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), ki vsaki od strank obligacijskega razmerja nalaga spoštovanje in varovanje ne le svojih, pač pa tudi interesov in koristi nasprotne stranke. Zavarovanec mora zato upoštevati vse predpisane ukrepe in tiste, ki jih v pogodbi posebej zahteva zavarovalnica. Poleg tega mora ravnati tudi samoiniciativno in skrbeti, da do škodnega dogodka ne bo prišlo.

12. Četrti odstavek 950. člena OZ pa določa, da se, če zavarovanec te svoje obveznosti ne izpolni in za to nima opravičila, obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi tega nastala večja škoda. Odgovornost zavarovanca je odškodninska.³ To splošno zakonsko ureditev pa pogodbene stranke velikokrat nadomestijo s specialno ureditvijo v pogodbi.⁴ V obravnavanem primeru je bilo to vprašanje posebej urejeno v splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska osebnih vozil (individualna zavarovanja) AK-OV 01/15. V 10. točki 2. člena splošnih pogojev je bilo določeno, da ob kraji zavarovanje ne krije škode v primeru velike malomarnosti zavarovanca ali sozavarovane osebe.⁵ Rizik nastanka škode je bil torej izključen iz zavarovanja le v primeru hude, ne pa tudi v primeru navadne malomarnosti.

O presoji stopnje zavarovančeve malomarnosti v konkretnem primeru

13. Presoja zavarovančeve stopnje malomarnosti je vselej odvisna od okoliščin konkretnega primera. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih je kot pravilna sprejelo tudi pritožbeno sodišče, in na katera je zato revizijsko sodišče vezano:

‒ po splošnih pogojih velja domneva, da avto ni bil ukraden, če zavarovanec ne predloži vseh ključev;

‒ tožnik je dokazal, da med izgubo prvih ključev leta 2012 in krajo avtomobila ni vzročne zveze;

‒ tožnik je 14. 8. 2015 igral odbojko na igrišču blizu restavracije ..., kjer je parkiral tudi svoj avto Škoda Octavia Combi 4x4 TDI DPF Scout;

‒ po koncu odbojke, približno ob 21.30, je šel na pijačo v lokal... v kampu ..., kjer je kot natakarica delala tožnikova znanka C. C.;

‒ po zaključku njene službe sta se tožniku in C. C. pri popivanju pridružila še A. A., ki ga je tožnik slabo poznal, in B. B., ki ga tožnik ni poznal;

‒ okoli 3. ure zjutraj jih je vse skupaj A. A. s taksijem najprej zapeljal do tožnikovega avtomobila, iz katerega je tožnik vzel ključe stanovanja in zaklenil vozilo, nato pa so se odpeljali do tožnikovega stanovanja;

‒ tožnik je ključe avtomobila shranil v športno torbico, doma pa jo je skupaj s ključi dal v omaro v dnevni sobi, kar so videli vsi prisotni;

‒ z zabavo v dnevni sobi so nadaljevali in tožnik je poleg alkohola užival tudi kokain, med zabavo je dvakrat odšel na stranišče;

‒ po približno uri, je C. C. odšla v spalnico, ostali so nadaljevali s popivanjem, nato sta med 6. in 7. uro zjutraj odšla A. A. in B. B., med 8. in 9. uro pa še C. C.;

‒ tožnik je najprej ugotovil, da so izginili ključi avtomobila, popoldne, ob prihodu na parkirišče pa tudi, da je izginil avto, o čemer je ob 17.40 obvestil policijo.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožnik ravnal zelo malomarno, ker je zaužil veliko količino alkohola in drogo skupaj z osebama, katerih moralnih vrednot ni poznal, ključev avtomobila pa ni shranil tako, da bi preprečil morebitno krajo. Navedlo je, da je vsak povprečen človek, če na svoj dom povabi nepoznane osebe, še posebej, če so te vinjene, pazljiv glede stvari večje vrednosti in jih shrani na bolj težko dostopna mesta.

15. Kot je bilo uvodoma razloženo, bi tožnik ravnal z veliko malomarnostjo, če bi bil nastanek zavarovalnega primera (kraja avtomobila) običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, z navadno malomarnostjo pa, če nastanek zavarovalnega primera ne bi bil običajna (najpogostejša) posledica takega ravnanja, vendar bi bila kljub temu večina razumnih ljudi v enakih okoliščinah sposobna predvideti, da lahko tako ravnanje povzroči nastanek zavarovalnega primera (torej, da je bila možnost kraje avtomobila predvidljiva).

16. Ni mogoče pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da se od povprečno skrbnega človeka pričakuje, da vselej izhaja iz domneve o nepoštenosti ljudi, ki jih ne pozna dobro. Tudi dejstvo, da so ob druženju uživali alkohol in kokain, tega izhodišča ne more spremeniti. Čeprav je tožnik v stanovanje povabil osebi, ki ju ni poznal dobro, in z njima užival prepovedano drogo, pa iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da bi bil seznanjen s kakšnimi okoliščinami, iz katerih bi lahko sklepal, da sta nepošteni in da obstaja nevarnost, da mu bo katera od njiju ukradla avto. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da tožniku ni mogoče očitati, da je ravnal z veliko malomarnostjo. Zato pa ni pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je škoda, ki je tožniku nastala zaradi kraje vozila, po 10. točki 2. člena splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska osebnih vozil (individualna zavarovanja) AK-OV 01/15 izključena iz kritja.

17. Vrhovno sodišče je tako na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka, z vmesno sodbo spremenilo tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, da odloči še o višini tožbenega zahtevka in stroških tako postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, kot tudi o stroških revizijskega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 680/2005 z dne 18. 1. 2007, zadnji odstavek: Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da ne bi ravnal v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti. Tatvino bi namreč učinkovito preprečila le hramba ključa v sefu, na kar pa tožnik ni bil opozorjen. Ker pa "to ni bila običajna in znana praksa" (tako sodišče prve stopnje na predzadnji strani sodbe), tožniku ni mogoče očitati, da bi se moral pri osebju bazena posebej pozanimati o tej možnosti, oziroma prebrati izobešen izvleček kopališkega reda. To, da je ostala potovalka, v kateri so bile hlače z avtomobilskim ključem, zaradi hkratnega kopanja vseh članov družine krajši čas (približno 10 minut) nenadzorovana (kar je izkoristil tat), pa ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s standardom skrbnosti, ki se zahteva od zavarovanca (sicer dragega) avtomobila. Nastanka zavarovalnega primera zato ni mogoče pripisati zavarovančevi opustitvi razumnih zaščitnih ukrepov. Izguba zavarovalnih pravic bi bila lahko sankcija le za taka ravnanja, kot je na primer puščanje odklenjenega avtomobila ali avtomobilskega ključa na vidnem in lahko dostopnem mestu.
² N. Plavšak v e-Komentarju Obligacijskega zakonik https://www.tax-fin-lex.si/Dokument/Podrobnosti?rootEntityId=1C00B13F-10E1-4FD2-8D92- DF8377D5A8A5 <12. 5. 2022>
³ S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, IV. knjiga, Uradni list SRS, Ljubljana 1986, str. 2472.
⁴ Primerjaj na primer sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 305/2006 z dne 3. 4. 2008, točka 6: Tožnik je uveljavljal zavarovalnino v zvezi s sklenjenim premoženjskim zavarovanjem in je zato pri odločanju o toženkini obvezi plačila zavarovalnine treba upoštevati tudi (kogentne) določbe XXVII. poglavja ZOR. Zavarovalni primer je nastal zaradi požara na tožnikovem gumijastem čolnu in posledične delne potopitve izvenkrmnega motorja. Sodišče je ugotovilo, da je škoda na motorju delno nastala tudi zato, ker tožnik po dvigu motorja iz morja ni s primernim izpiranjem in zaščito motorja preprečil nadaljnjih korozivnih učinkov morske vode. Takšno tožnikovo ravnanje (opustitev) je v nasprotju z dolžnostjo zavarovanca, da omeji škodljive posledice in je zato pravilno stališče obeh sodišč, da toženka tožniku ni dolžna plačati zavarovalnine za tisti del škode, ki ga je mogoče pripisati navedenemu tožnikovemu ravnanju. Sporna določba 24. člena Splošnih pogojev zavarovanja zato predstavlja le pogodbeno konkretizacijo zakonskih določb, v nobenem primeru pa ne predstavlja ničnih določil o izgubi pravice. 918. člen ZOR namreč določa ničnost tistih pogodbenih določil zaradi katerih bi zavarovanec izgubil pravico do zavarovalnine zato, ker bi kršil svojo dolžnost sodelovanja z zavarovalnico (npr. zaradi prepozne obvestitve zavarovalnice o nastalem zavarovalnem primeru).
⁵ Ta določba splošnih pogojev je v skladu s prvim odstavkom 953. člena OZ, ki določa: Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2022