<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00002017
Vrsta:Članki
Datum objave:01.06.2017
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 35
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah - čezmejno dedovanje - evropsko potrdilo o dedovanju - običajno prebivališče zapustnika - nacionalno potrdilo o dedovanju - pristojnost slovenskega sodišča - kolizijska pravila - priznanje in izvršitev odločb v dednih zadevah - sprejemljivost javne listine - izbira prava
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
Avtor:dr. Judita Dolžan, prof. dr. Claudia Rudolf

Besedilo

Uredba o dedovanju v teoriji in praksi

Celotno besedilo

1. UVOD

V juniju 2012 je Svet sprejel končno besedilo Uredbe (EU) št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju: uredba o dedovanju), ki je začela veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.(1) Uredba je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih, ki so po mnenju nekaterih ena doslej najtežjih na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah.(2) Na slednje kaže tudi dejstvo, da je od objave zelene knjige o dedovanju in oporokah(3) do objave predloga uredbe jeseni 2009 in njenega sprejema minilo kar sedem let.

Uredba o dedovanju ureja primere dedovanja s čezmejno razsežnostjo. Za takšen primer gre na primer takrat, ko tuji državljan umre v Republiki Sloveniji in zapusti premoženje tako v Republiki Sloveniji kot v državi svojega državljanstva (npr. Američan, ki je zapustil hišo v Sloveniji, stanovanje v ZDA, bančni račun v Nemčiji). Nadalje je primer čezmejnega dedovanja predstavlja tudi, ko je zapustnik slovenski državljan, ki je zapustil premoženje v tujini (v državi EU ali tretji državi), npr. počitniško hišo na Hrvaškem in bančni račun v Švici. V takšnem primeru se najprej zastavi vprašanje, katero sodišče je (mednarodno) pristojno za vodenje zapuščinskega postopka; nadalje vprašanje, katero pravo je treba uporabiti (kdo so dediči ipd.), na koncu pa še vprašanje, kako upravičenci (dediči, volilojemniki) v tujini izkazujejo svoj status oziroma kako lahko dosežejo priznanje tuje sodne odločbe ali nacionalnega potrdila o dedovanju.

Pred začetkom veljavnosti uredbe so pravni redi držav članic različno urejali določitev prava, ki se uporablja za dedovanje, in določitev pristojnega organa za izvedbo zapuščinskega postopka. V nekaterih državah je bila navezna okoliščina za pravo, ki se uporablja, državljanstvo zapustnika,(4) ponekod drugje zadnje prebivališča zapustnika.(5) Nadalje je obstajalo razlikovanje med sistemi enotne zapuščine(6) in sistemi deljene zapuščine.(7) Posledica razlik med različnimi kolizijskimi pravili držav članic in pravili o mednarodni pristojnosti so skupaj z razlikami v materialnem pravu držav članic, ki sicer ostajajo tudi po sprejetju uredbe, je pomanjkanje pravne varnosti tako pri načrtovanju zapuščine kot tudi pri uveljavljanju pravic upravičencev.

Uredba o dedovanju kot akt, ki unificira pravila mednarodnega zasebnega dednega prava, želi odpraviti prav navedeno: omogočiti državljanom, da vnaprej uredijo svoje dedovanje, in odpraviti težave, s katerimi se ti srečujejo pri uveljavljanju svojih pravic pri dedovanju s čezmejnimi posledicami.(8)

Uredba poleg uvodnih in končnih določb zajema šest poglavij, in sicer: področje uporabe uredbe (I. poglavje), pristojnost (II. poglavje), pravo, ki se uporablja (III. poglavje), priznanje in izvršitev odločb v dednih zadevah (IV. poglavje), sprejemljivost in izvrševanje javnih listin v dednih zadevah (V. poglavje) ter evropsko potrdilo o dedovanju (VI. poglavje). Iz tega jasno izhaja, da ne unificira nacionalnih materialnih pravil dednega prava, ki v bistvenem ostaja v pristojnosti držav članic.(9)

Že na začetku je treba poudariti, da v skladu s cilji uredbe ta uvaja načelo enotnosti zapuščine.(10) Namesto državljanstva zapustnika kot navezno okoliščino tako za določitev pristojnega sodišča kot tudi za določitev prava, ki se uporablja, določa zadnje običajno prebivališče zapustnika.(11) Iz navedenega izhaja, da je za izvedbo postopka načeloma pristojen organ le ene države članice, ki načeloma uporabi lastno pravo in odloči o celotni zapuščini ter izda evropsko potrdilo o dedovanju.

V nadaljevanju prispevka bodo na kratko predstavljena posamična poglavja uredbe, pri čemer bo hkrati predstavljen tudi del novele Zakona o dedovanju (ZD-C),(12) v katerem je zajeta prilagoditvena zakonodaja k uredbi. Kljub temu, da uredba v celoti zavezuje in velja v vseh državah članicah neposredno, ne da bi bil potreben njen prenos v nacionalno pravo,(13) je v določenih primerih, kakršen je tudi konkretni, treba za zagotovitev njene učinkovite uporabe in dosego njenih ciljev potrebna še prilagoditev nacionalne zakonodaje, pri čemer to določa izrecno ali v uredbi.(14) Pri tem je sprejem izvedbene zakonodaje dovoljen pod pogojem, da ta upošteva področje uporabe uredbe in da je potrebna za zapolnitev praznine v uredbi.(15)

2. PODROČJE UPORABE

2.1 Stvarno področje uporabe

Glede stvarnega področja uporabe uredba določa, da se uporablja v zadevah dedovanja.(16) Že na tem mestu velja omeniti, da pravila uredbe o mednarodni pristojnosti v dednih zadevah ne razlikujejo med pristojnostjo v nepravdnih in pravdnih zadevah.(17)

Dedovanje pomeni dedovanje zapuščine po zapustniku in zajema vse oblike prehoda premoženja in pravic ter obveznosti zaradi smrti in ne razlikuje med prehodom na podlagi razpolaganja za primer smrti(18) in zakonitim dedovanjem.(19)

Iz področja uporabe so tako kot v drugih uredbah s področja pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah(20) izključene davčne carinske in upravne zadeve. Uredba nadalje v drugem odstavku vsebuje seznam področij, za katera se ne uporablja, tj. na področju statusno pravnih razmerij, glede pravne in poslovne sposobnosti fizičnih oseb, družinskopravnih razmerij,(21) za preživninske obveznosti,(22) premoženjsko pravna razmerja med zakonci,(23) za ustne oporoke, pravice in premoženje, ki so nastali drugače kot z dedovanjem.(24) (25) Iz področja uporabe so prav tako izključeni pravo družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje, likvidacija, izbris in združitev družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje ter ustanovitev, upravljanje in likvidacija skladov.(26)

Poleg tega uredba ne ureja stvarnih pravic in vpisa pravic na nepremičnini ali premičnini v register, pri čemer so s tem zajete tako pravne zahteve za vpis kot tudi učinki vpisa ali nevpisa takšnih pravic v register.(27) Pri tem je treba opozoriti, da kljub temu, da pravo držav članic določa pravne zahteve in učinke vpisa/nevpisa v register, uredba določa, da je evropsko potrdilo o dedovanju veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice.(28)

2.2 Teritorialna in časovna veljavnost uredbe

Glede teritorialne veljavnosti besedilo uredbe ne vsebuje splošne določbe, temveč jo je mogoče razbrati iz posameznih poglavij uredbe. Pravila o mednarodni pristojnosti se uporabijo vedno, kadar je imel zapustnik svoje zadnje običajno prebivališče v državi članici,(29) če so deli zapuščine v državi članici(30) ali če je zadeva tesno povezana z državo članico.(31) Enako velja tudi za pravila glede evropskega potrdila o dedovanju, če se pravila o pristojnosti uporabljajo tudi za izdajo evropskega potrdila o dedovanju. Določbe glede priznanja in izvršitve odločb ter sprejemljivosti javnih listin se uporabljajo za odločbe, sodne poravnave in javne listine, ki so bile izdane v eni izmed držav članic.(32)

Po drugi strani pa so pravila glede prava, ki se uporablja v dednih zadevah, univerzalne narave,, kar pomeni, da se uporabijo tudi za državljane tretjih držav.(33) (34) Uredba se torej uporablja tudi za dejanske stanove, ki nakazujejo povezavo z državo članico kot tretjo državo članico.(35) Ker uredba tega izrecno ne ureja, ureja pa tudi dedovanje državljanov tretjih držav, se zastavlja vprašanje, ali se uporablja tudi za razmerja, ki ne izkazujejo nobene povezave z državo članico, ampak le s tretjo državo. Na primer ruski državljan z zadnjim običajnim bivališčem in premoženjem v Švici umre v Švici, njegovi v Nemčiji živeči dediči pa vložijo dediščinsko tožbo. Majer meni, da če je sodišče države članice pristojno po uredbi, se uporabijo njena kolizijska pravila. Če pa pristojnosti po uredbi ni mogoče utemeljiti, se za ugotovitev pristojnosti uporabijo pravila nacionalnega prava.(36) Takšna razlaga je v skladu z dejstvom, da EU ni pristojna za urejanje razmerij, ki zadevajo le tretje države, saj bi to nasprotovalo načelu subsidiarnosti in načelu sorazmernosti.(37)

Pri tem je treba glede pojma države članice poleg določb uredbe upoštevati tudi 82. in 83. uvodno izjavo, iz katerih izhaja, da se uredba uporablja za vse države članice Evropske unije, razen Združenega kraljestva, Irske in Danske.(38)

Časovna veljavnost uredbe je urejena v 83. in 84. členu. Uredba se uporablja za dedovanje po osebah, ki so umrle 17. avgusta 2015 ali pozneje.(39) Uredba posebej ureja tudi veljavnost izbire prava in razpolaganja za primer smrti pred začetkom njene uporabe.(40)

3. MEDNARODNA PRISTOJNOST SODIŠČA IN DOLOČITEV PRAVA, KI SE UPORABLJA

3.1 Običajno prebivališča zapustnika

Pravila uredbe o dedovanju so zasnovana tako, da pristojni organ, ki obravnava dedovanje, v večini primerov uporabi svoje pravo (27. točka preambule). Vzporednost pristojnosti in prava je eno glavnih načel uredbe o dedovanju. Za dosego tega cilja predvideva uredba navezno okoliščino običajnega prebivališča zapustnika ob smrti tako za določitev splošne mednarodne pristojnosti (4. člen uredbe) kot tudi za določitev prava, ki se uporablja za dedovanje, če v uredbi ni določeno drugače (prvi odstavek 21. člena uredbe). Vzporednost pristojnosti in prava velja načeloma za celotno – torej premično in nepremično – premoženje zapustnika, ne glede na to, v kateri državi je to premoženje.

Nujni pogoj za vzporednost forum in ius je, da veljajo enaka merila za določitev pojma „običajno prebivališče“.(41) Razlaga tega pojma v okviru mednarodne pristojnosti mora ustrezati opredelitvi pri določitvi prava, ki se uporablja. Uredba domneva, da ni zapustnika brez običajnega prebivališča in da je ta imel le eno običajno prebivališče, in ne dve ali celo več, kajti sicer bi se npr. za isto vprašanje vzporedno uporabilo dedno pravo dveh držav.(42)

Uredba pojma „običajno prebivališče zapustnika ob smrti“ ne opredeljuje in tudi ne napotuje na pravo držav članic. Nesporno velja načelo avtonomne razlage.(43) 23. in 24. točka preambule uredbe primerno določata merila za določitev običajnega prebivališča. Običajno prebivališče mora izkazovati posebno tesno in trdno povezavo z zadevno državo. Upoštevati se morajo vse okoliščine zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti ter vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo, kako pogosto, pod katerimi pogoji in zakaj je zapustnik bival v zadevni državi. Bistvena je ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik središče življenjskih odnosov glede na družino in svoje družabno življenje. 23. in 24. točka preambule uredbe kot merilo npr. ne omenjata minimalnega trajanja prebivanja v zadevni državi, volje, ostati v tej državi ali zakonitosti bivanja.(44) Vendar je lahko volja, ostati v neki državi, znak za središče življenjskih odnosov.(45)

Določitev običajnega prebivališča je vprašanje, ki ga mora sodišče rešiti ob upoštevanju več meril. V večini primerov dedovanja z mednarodno razsežnostjo je določitev dejanskega središča življenjskih interesov enostavna. Zahtevnejše pa je to lahko pri tako imenovanih delovnih „migrantih“ ali osebah, ki študirajo v tujini (glej 4.10), upokojencih, ki preživijo del leta v drugi državi (glej 4.11), pri dementnih osebah ali pripornikih (glej 3.3.2).

3.2 Mednarodna pristojnost

3.2.1 Uvod

Pravila uredbe o mednarodni pristojnosti sodišč (4.–13. člen) veljajo tako v civilnih kot tudi nepravdnih postopkih in nadomestijo avtonomna pravila posameznih držav članic. Vendar uredba o dedovanju ne vpliva na uporabo mednarodnih konvencij, sklenjenih pred sprejetjem te uredbe med tretjo državo in eno ali več držav članic, ki se nanašajo na zadeve uredbe o dedovanju (prvi in drugi odstavek 75. člena uredbe). 14. do 19. člen uredbe o dedovanju večinoma ustrezajo t. i. uredbi Bruselj Ia.

3.2.2 Splošna in subsidiarna pristojnost

Če je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče v državi članici, so sodišča te države članice pristojna za odločanje o celotnem dedovanju (splošna pristojnost). Če pa je imel običajno prebivališče v tretji državi (npr. Srbiji, Črni gori ali Švici), so sodišča države članice pristojna le pod določenimi pogoji za odločanje o celotnem dedovanju (prvi odstavek 10. člena uredbe) ali pa vsaj za odločanje o premoženju, ki je na njihovem ozemlju (drugi odstavek 10. člena uredbe). Skupni pogoj za subsidiarno pristojnost po prvem in drugem odstavku 10. člena uredbe je, da je vsaj del zapuščine v zadevni državi članici.

Pristojnost slovenskih sodišč v skladu s prvim odstavkom 10. člena uredbe: kljub običajnemu prebivališču zapustnika ob smrti v tretji državi so slovenska sodišča pristojna za celotno dedovanje, če je bil zapustnik ob smrti slovenski državljan (lit. a). Čeprav ni bil slovenski državljan, velja enako, če je imel vsaj prejšnje običajno prebivališče v Sloveniji in ni minilo več kot pet let od spremembe prebivališča do začetka postopka pred sodiščem (lit. b). V literaturi je sporno, ali mora biti predzadnje običajno prebivališče zapustnika v zadevni državi članici ali pa zadostuje tudi predpredzadnje(46) v zadnjih petih letih.

Če zapuščina obsega tudi premoženje, ki je v tretji državi, lahko sodišče na zahtevo ene od strank odloči, da o tem premoženju ne bo odločalo, če je mogoče pričakovati, da njegova odločitev o premoženju v tretji državi ne bo priznana ali razglašena za izvršljivo (prvi odstavek 12. člena uredbe).

V skladu z drugim odstavkom 10. člena uredbe so slovenska sodišča pristojna le za odločanje o premoženju, ki je v Sloveniji, če po prvem odstavku 10. člena ni pristojno nobeno sodišče v drugi državi članici.

3.2.3 Pristojnost in izbira prava

Če je pravo, ki ga je zapustnik izbral, pravo države članice (torej ne pravo tretje države), npr. italijansko dedno pravo, in je npr. slovensko sodišče že začelo postopek v skladu s 4. ali 10. členom uredbe, obstajajo glede pristojnosti tri možnosti. Prva možnost je, da se slovensko sodišče izreče na zahtevo ene od strank za nepristojno (lit. a 6. člen uredbe), s tem je eo ipso pristojno italijansko sodišče (lit. a 7. člen uredbe).(47) Druga možnost je, da se slovensko sodišče izreče za nepristojno, ker so zadevne stranke (glej 28. točko preambule)(48) sklenile v skladu s 5. členom uredbe dogovor(49) o izbiri sodišča(50) (lit. b 6. člen uredbe), s tem je eo ipso pristojno italijansko sodišče (lit. a 7. člen uredbe).(51) Tretja možnost je, da slovensko sodišče ostane pristojno, ker niso izpolnjeni pogoji iz 6. člena uredbe.

Stranke dogovora o izbiri sodišča se lahko takoj obrnejo na sodišče države članice, katere pravo je izbral zapustnik (lit. b 7. člen uredbe).(52) Nadaljnja možnost je, da je sodišče, katere pravo je izbral zapustnik, začelo postopek in je stranka oziroma so stranke postopka izrecno sprejele pristojnost tega sodišča (lit. c 7. člen uredbe), pri čemer mora sodišče preveriti izpolnjevanje pogojev za sprejem pristojnosti.(53) Za pristojnost na podlagi začetka postopka glej 3.4.8.

3.2.4 Pristojnost za določene izjave

Izhodišče pristojnosti po 13. členu uredbe je, da se lahko po pravu, ki se uporablja za dedovanje, pred sodiščem poda izjava o sprejemu ali odpovedi dediščini, volilu ali nujnemu deležu ali omejitvi odgovornosti za obveznosti. Zadevna oseba lahko izjavo poda ali pred sodiščem, ki je po uredbi pristojno, ali pa pred sodiščem države članice (ne tretje države) svojega običajnega prebivališča, če se po pravu te države članice takšne izjave lahko dajo pred sodiščem (to pomeni, da zadevna izjava obstaja v pravu države običajnega prebivališča te osebe).(54)

Nerešeno je vprašanje, kdo naj obvesti sodišče države članice, ki je pristojno za odločanje o dedovanju, o izjavi zadevne osebe pred sodiščem svojega običajnega prebivališče. Po 32. točki preambule naj bi to storile osebe same, in sicer v roku, ki ga določa pravo, ki se uporablja za dedovanje. S tem bi se izničila olajšava, ki jo omogoča 13. člen uredbe.(55)

3.2.5 Forum necessitatis

Namen 11. člena uredbe je zagotovitev sodnega varstva, če ni pristojno nobeno sodišče države članice v skladu z drugimi določbami uredbe. Sodišča države članice, s katero je zadeva ustrezno povezana (npr. prek državljanstva zapustnika, prejšnjega nekdanjega običajnega prebivališča zapustnika ali državljanstva stranke postopka),(56) lahko izjemoma odločajo o dedovanju, če v tretji državi, s katero je zadeva tesno povezana, postopek ni mogoč ali ni mogoče upravičeno pričakovati, da bo upravičenec začel ali izvedel postopek v tej državi. Vzroki za to so objektivni in subjektivni, npr. vojna, državljanska vojna, naravne nesreče, epidemije ali politično preganjanje stranke v tej državi.(57)

3.3 Pravo, ki se uporablja

3.3.1 Uvod

Uredba v 20. do 38. členu vsebuje pravila o tem, katero pravo se uporablja za dedovanje s čezmejno razsežnostjo, ki pa ne nadomestijo uporabe mednarodnih konvencij, sklenjenih pred sprejetjem uredbe o dedovanju med tretjo državo in eno ali več držav članic, ki vsebujejo kolizijska pravila za dedovanje (prvi in drugi odstavek 75. člena uredbe).

Kolizijska pravila uredbe so univerzalna; uporabi se vsako pravo, na katero napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre pri tem za pravo države članice ali tretje države (20. člen uredbe). Zavračanje (renvoi) se upošteva le v določenih primerih (34. člen uredbe). Poleg možnosti izbire prava (glej 3.3.3) in splošnega kolizijskega pravila (glej 3.3.2) uredba določa tudi posebna kolizijska pravila. V praksi sta zelo pomembna 24. in 25. člen uredbe, ki določata posebno kolizijsko pravilo izključno za dopustnost in materialno veljavnost(58) oporok ter dopustnost in materialno veljavnost dedne pogodbe, njene zavezujoče učinke, vključno s pogoji za njeno razvezo. Glede kolizijskih pravil za obliko oporok in dedne pogodbe velja, da Slovenija upošteva Haaško konvencijo glede oblike oporočnih razpolaganj(59) in 27. člen uredbe za dedne pogodbe.

Področje uporabe prava izhaja iz drugega odstavka 1. člena uredbe, ki iz področja uporabe izključuje določena pravna vprašanja („negativni seznam“), iz drugega odstavka 23. člena uredbe, ki nazorno navaja, za katera vprašanja velja pravo, določeno po 21. in 22. členu uredbe („pozitivni seznam“), ter seveda iz posebnih kolizijskih pravil (npr. 33. člen uredbe „zapuščina brez dediča“).

V nadaljevanju bosta predstavljena splošno kolizijsko pravilo in pravilo o izbiri prava.

3.3.2 Splošno pravilo

Če v uredbi ni določeno drugače,(60) se za celotno dedovanje uporablja pravo države, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče (prvi odstavek 21. člena uredbe). Izjemoma se lahko uporablja pravo druge države, če iz vseh okoliščin zadeve jasno izhaja, da je bil zapustnik ob smrti očitno tesneje povezan s to (drugo) državo (drugi odstavek 21. člena uredbe).

Navezna okoliščina tesnejše koneksnosti je bila ostro kritizirana(61) zlasti zato, ker je v njenem okviru najprej treba določiti običajno prebivališče ob smrti ob upoštevanju vseh okoliščin zapustnikovega življenja v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti ter vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo, kako pogosto, pod katerimi pogoji in zakaj je zapustnik bival v zadevni državi. Zaradi tega je upravičeno vprašanje, katera merila se uporabijo za določitev tesnejše povezave z državo, ki ni država, katere pravo bi se uporabilo v skladu s prvim odstavkom 21. člena uredbe. Vsekakor gre za izjemno določbo, ki se mora restriktivno uporabljati.(62)

Primera za navedeno(63) : 1) Zapustnik je bil dementen, ko so ga svojci iz finančnih razlogov preselili iz države A v dom za ostarele v državi B. 2) Zapustnik je umrl v zaporu v državi B, socialne stike je imel izključno s svojci in prijatelji v državi A. V obeh primerih je mogoča uporaba prava države A v skladu z drugim odstavkom 21. člena uredbe.

Navezna okoliščina tesnejše koneksnosti velja le za pravo, ki se uporablja, vendar ne za mednarodno pristojnost, torej mora mednarodno pristojno sodišče upoštevati tuje pravo. Za pravo iz drugega odstavka 21. člena uredbe se zavračanje ne uporablja (drugi odstavek 34 člena uredbe).

3.3.3 Izbira prava

Zapustnik – ne dediči(64) – lahko za celotno dedovanje izbere pravo države, katere državljanstvo ima ali v času izbire ali ob smrti (prvi odstavek 22. člena uredbe). Izbira prava torej ni neomejena. Ni mogoče npr. pravo države prejšnjega običajnega prebivališča ali pravo države, kjer je večina njegovega premoženja, če to ne sovpada s pravom države, katere državljan je v času izbire prava ali ob smrti. Oseba, ki ima več državljanstev, ni omejena na efektivno državljanstvo, temveč lahko izbere pravo katere koli od držav. Ali je zapustnik državljan države članice ali tretje države, za izbiro prava ni pomembno (20. člen uredbe). Izbira prava je veljavno mogoča le za celotno premoženje, ki sestavlja zapuščino, ne glede na to, za kakšno premoženje gre in kje je (v državi članici ali tretji državi).

Izbira prava je prav tako veljavna, če izbrano pravo ne določa izbire prava v dednih zadevah (prvi stavek 40. točke preambule uredbe). Izbrano pravo v celoti nadomesti pravo države običajnega prebivališča zapustnika ali v skladu z drugim odstavkom 21. člena uredbe določeno pravo. Za pravo iz 22. člena uredbe se zavračanje ne uporablja (drugi odstavek 34. člena uredbe).

Priznana je tudi tako imenovana „izolirana“ izbira prava: zapustnik izrecno in izključno navede v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, katero pravo naj ureja dedovanje po njem. Pravna posledica je, da velja izbrano pravo za dedovanje na podlagi zakona.(65)

V skladu z drugim odstavkom 21. člena uredbe se izbira prava lahko izrecno navede v izjavi, ki ima obliko razpolaganja za primer smrti, lahko pa tudi jasno izhaja iz določil takšnega razpolaganja (konkludentna izbira). Če npr. slovenski državljan z običajnim prebivališčem v Zagrebu napiše oporoko in želi preprečiti, da bi se iz vsebine oporoke sklepalo, da je konkludentno izbral slovensko pravo, lahko to doseže z izrecno izjavo, da naj slovensko pravo ne velja (tako imenovana „negativna“ izbira prava). Priporočljiva je vsekakor izrecna „pozitivna“ izbira prava.

Izbira prava načeloma veljavno ni mogoča za posamezna pravna vprašanje, npr. le za nujni delež, volilo ali odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove. Za prakso zelo zanimiva izjema pa velja za dopustnost in materialno veljavnost (26. člen uredbe) razpolaganj za primer smrti, ki niso dedne pogodbe, in za dopustnost in materialno veljavnost dedne pogodbe, njene zavezujoče učinke za stranke, vključno s pogoji njene razveze. Glede navedenih točk je delna izbira prava dopustna (drugi odstavek 24. člena, drugi odstavek 25. člena uredbe).

Izbrano pravo odloča o materialni veljavnosti izbire prava, glede oblike z vidika slovenskega prava velja Haaška konvencija in za dedne pogodbe 27. člen uredbe.

3.4 Primeri

V nadaljevanju je navedenih nekaj značilnih primerov glede na to, ali je z vidika uredbe pristojno slovensko sodišče in katero pravo se uporablja za dedovanje.

3.4.1 Prvi primer

Zapustnik, nemški državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Sloveniji, zapusti nepremičnini v Sloveniji in Avstriji ter bančni račun, odprt pri nemški banki. Hčerka in sin živita v Nemčiji.

Zapustnik je imel ob smrti običajno prebivališče v državi člani. V skladu s 4. členom uredbe je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno slovensko sodišče, ki uporablja slovensko dedno pravo (prvi odstavek 21. člena uredbe). V tem primeru je torej zagotovljena vzporednost pristojnosti in prava glede celotnega premoženja v Sloveniji, Avstriji in Nemčiji.

3.4.2 Drugi primer

Zapustnik, slovenski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Švici, zapusti nepremičnino v Sloveniji in bančni račun, odprt pri švicarski banki. Hčerka živi v Sloveniji.

Glede pristojnosti velja lit. a prvega odstavka 10. člena uredbe; zapustnik je imel ob smrti običajno prebivališče v tretji državi, del zapuščine (kar zadostuje) je v državi članici (Sloveniji) in zapustnik je bil ob smrti slovenski državljan. Z vidika uredbe je slovensko sodišče pristojno glede celotnega premoženja. Pravo, na katero napotuje uredba, je lahko tudi pravo tretje države (20. člen uredbe); v konkretnem primeru je to po prvem odstavku 21. člena uredbe švicarsko pravo.

Preveriti je treba možnost zavračanja prava (katerekoli) države članice ali prava druge tretje države, ki bi uporabila svoje pravo (prvi odstavek 34. člena uredbe).

3.4.3 Tretji primer

Zapustnik, švicarski državljan, ki je imel ob smrti 7. 5. 2016 običajno prebivališče v Švici, zapusti nepremičnine v Sloveniji in bančni račun, odprt pri švicarski banki. Zapustnik je imel od januarja 2009 do marca 2014 običajno prebivališče v Sloveniji. Hčerka živi v Sloveniji. Začetek dednega postopka je 13. 6. 2016.

Glede pristojnosti velja lit. b prvega odstavka 10. člena uredbe; zapustnik je imel ob smrti običajno prebivališče v tretji državi, del zapuščine (kar zadostuje) je v državi članici (Sloveniji). Zapustnik je imel prejšnje običajno prebivališče v Sloveniji in od spremembe prebivališča do začetka postopka (ne smrti) ni minilo več kot pet let. Z vidika uredbe je slovensko sodišče pristojno glede celotnega premoženja. Pravo, na katero napotuje uredba, je lahko tudi pravo tretje države (20. člen uredbe); v konkretnem primeru je to po prvem odstavku 21. člena uredbe švicarsko pravo. Glej prvi odstavek 34. člena uredbe za možnost zavračanja.

3.4.4 Četrti primer

Zapustnik, švicarski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Švici, zapusti nepremičnino v Sloveniji. Zapustnik je imel od januarja 2009 do marca 2015 običajno prebivališče v Avstriji.

Pristojnost: slovensko sodišče je pristojno le za odločanje o nepremičnini v skladu z drugim odstavkom 10. člena uredbe; glede prava, ki se uporablja, velja splošno kolizijsko pravilo, ki napotuje na švicarsko pravo. Glej prvi odstavek 34. člena uredbe glede morebitnega zavračanja.

3.4.5 Peti primer

Zapustnik, avstrijski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Sloveniji, je izbral za dedovanje avstrijsko pravo (22. člen uredbe). Premoženje je v Avstriji. Hčerka in sin živita v Avstriji. Slovensko sodišče začne postopek v skladu s 4. členom uredbe.

Slovensko sodišče se na zahtevo ene od strank postopka lahko izreče za nepristojno, če meni, da je avstrijsko sodišče primernejše za odločanje (lit. a 6. člena uredbe). Slovensko sodišče upošteva v okviru svoje diskrecijske pravice dejanske okoliščine, npr. običajno prebivališče strank, kraj premoženja zapustnika, običajno prebivališče prič ali rešitev zelo zapletenega vprašanja oziroma upoštevanje pravnega instituta, ki ga lex fori ne pozna. Če se slovensko sodišče izreče za nepristojno v skladu s 6. členom uredbe, so eo ipso pristojna avstrijska sodišča v isti zadevi (lit. a 7. člena uredbe). S tem je vzpostavljena vzporednost pristojnosti in prava glede celotnega premoženja zapustnika.

3.4.6 Šesti primer

Zapustnik, avstrijski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Sloveniji, je izbral za dedovanje avstrijsko pravo (22. člen uredbe). Premoženje je Avstriji. Slovensko sodišče začne postopek v skladu s 4. členom uredbe. Dediči, ki živijo v Avstriji, so sklenili dogovor o izbiri avstrijskega sodišča (5. člen uredbe).

Slovensko sodišče se izreče za nepristojno (lit. b 6. člena uredbe za ta primer ne predvideva diskrecijske pravice sodišča), tako da je pristojno avstrijsko sodišče (lit. a 7. člena uredbe), ki glede na izbiro prava uporabi avstrijsko pravo.

3.4.7 Sedmi primer

Zapustnik, slovenski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Zagrebu, je izbral za dedovanje slovensko pravo (22. člen uredbe). Premoženje je v Sloveniji. Dediči, ki živijo v Sloveniji, sklenejo dogovor o izbiri slovenskega sodišča (5. člen uredbe) in se obrnejo na slovensko sodišče.

Slovensko sodišče je pristojno za odločanje o dedovanju po lit. b 7. člena uredbe in glede na izbiro prava uporabi slovensko pravo.

3.4.8 Osmi primer

Zapustnik, avstrijski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Sloveniji, je izbral za dedovanje avstrijsko pravo (22. člen uredbe). Dediči sklenejo dogovor o izbiri avstrijskega sodišča (5. člen uredbe). Avstrijsko sodišče je pristojno v skladu s 7. členom uredbe in vodi postopek. V postopku se izkaže, da hčerka ni sklenila dogovora o izbiri sodišča.

Če hčerka spusti v postopek, ne da bi ugovarjala pristojnosti sodišča, ostane pristojno avstrijsko sodišče (prvi odstavek 9. člena uredbe). Če hčerka ugovarja pristojnosti, se avstrijsko sodišče izreče za nepristojno in je pristojno slovensko sodišče (drugi odstavek 9. člena uredbe). Uredba za ta primer ne ureja »usodo« procesnih opravil avstrijskega sodišča. Najprimernejša je presoja slovenskega sodišča, ali lahko prevzame ugotovitve posameznih procesnih opravil avstrijskega sodišča oziroma ali jih mora ponoviti.(66) Ne glede na to, katero sodišče je pristojno, velja glede na izbiro prava avstrijsko pravo.

3.4.9 Deveti primer

Zapustnik, slovenski državljan, ki je imel ob smrti običajno prebivališče v Sloveniji, zapusti nepremičnino v tretji državi X in bančni račun, odprt pri slovenski banki.

V skladu s 4. členom uredbe je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno slovensko sodišče, ki uporabi slovensko dedno pravo (prvi odstavek 21. čl. uredbe).

Če je mogoče pričakovati, da odločitev sodišča o nepremičnini v tretji državi ne bo priznana ali razglašena za izvršljivo, lahko slovensko sodišče na zahtevo ene od strank – torej ne po uradni dolžnosti – odloči, da o tem premoženju ne bo odločalo (prvi odstavek 12. člena uredbe).

3.4.10 Deseti primer

Zapustnik, slovenski državljan, a) je delal ves teden v Frankfurtu in se je za konec tedna vrnil v Ljubljano, kjer živi njegova družina; b) je delal zadnjih 15 let od junija do septembra v Švici in od decembra do marca v Avstriji, v vmesnem času se je vedno vrnil v Slovenijo, kjer je imel svoje stanovanje, prijatelje in sorodnike; c) se je za eno leto s svojo družino zaradi službenih razlogov preselil v Moskvo (kjer je umrl), od koder naj bi se vrnil v Ljubljano, kjer je bila večina njegovega premoženja.

Za določitev običajnega prebivališča je bistvena ugotovitev, v kateri državi je imel zapustnik središče življenjskih odnosov glede na družino in družabno življenje. V vseh primerih je zapustnik imel voljo, da se vrne v Slovenijo. Službeni interesi so po 24. točki preambule podrejenega pomena, tako da je imel v teh primerih zapustnik ob smrti običajno prebivališče v Sloveniji (prvi odstavek 21. člena uredbe).

Enako velja za osebe, ki odidejo na šolanje ali študij v tujino, ostanejo pa povezane z družino in prijatelji v domovini, ter imajo namen, da se po končanem šolanju oziroma študiju vrnejo v domovino.

3.4.11 Enajsti primer

Zapustnik, slovenski državljan, je zadnjih deset letih vsako leto šest mesecev živel v Sloveniji in šest mesecev v Avstriji. V obeh državah je imel prijatelje in bil član raznih društev. Sorodnikov ni imel. Njegova zapuščina obsega dve nepremičnini na Gorenjskem in bančni račun, odprt pri slovenski banki.

V tem primeru je težko utemeljiti, kje je potekalo njegovo družabno življenje oziroma kje je bilo središče življenjskih odnosov. Če je bil zapustnik državljan ene od zadevnih držav ali je imel glavno premoženja v eni od teh držav, je lahko njegovo državljanstvo ali kraj, kjer je premoženje, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin (24. točka preambule). V tem primeru je bil zapustnik slovenski državljan z glavnim premoženjem v Sloveniji.

3.4.12 Dvanajsti primer

Ana, avstrijska državljanka z običajnim prebivališčem na Dunaju, stara 14 let in pol, testira ustno pred notarjem. Dvajset let pozneje umre z običajnim prebivališčem v Sloveniji. Slovensko sodišče je mednarodno pristojno in mora oceniti veljavnost oporoke.

Dopustnost in materialna veljavnost oporoke se presojata v skladu s prvim odstavkom 24. člena uredbe po avstrijskem pravu, ker je imela zapustnica na dan sestave oporoke običajno prebivališče na Dunaju. Sposobnost osebe za razpolaganje je vprašanje materialne veljavnosti oporoke (lit. a prvega odstavka 26. člena uredbe), del te sposobnosti je starost zapustnika;(67) avstrijsko pravo zahteva dopolnjeno 14. leto (§ 569 ODZ). Formalna veljavnosti oporoke se ugotavlja po Haaški konvenciji ob upoštevanju 5. člena Haaške konvencije glede na omejitev dopustnih oblik razpolaganj za primer smrti. Po Haaški konvenciji veljavno avstrijsko pravo zahteva v konkretnem primeru ustno testiranje pred sodiščem ali notarjem (§ 569 ODZ). Oporoka je po veljavnem avstrijskem pravu materialno in formalno veljavna. Glede vsebine oporoke, učinka oporoke ali npr. nujnih deležev pa velja slovensko pravo, ker je zapustnica ob smrti imela običajno prebivališče v Sloveniji (splošno kolizijsko pravilo iz prvega odstavka 21. člena uredbe).

3.4.13 Trinajsti primer

Ana, avstrijska državljanka z običajnim prebivališčem na Dunaju, stara 14 let in pol, testira ustno pred notarjem in izbere avstrijsko pravo. Dvajset let pozneje umre z običajnim prebivališčem v Sloveniji. Slovensko sodišče je mednarodno pristojno in mora oceniti veljavnost oporoke.

Materialna veljavnost se presoja glede na izbiro prava po avstrijskem pravu (prvi odstavek 24. člena v povezavi s prvim odstavkom 22. člena uredbe), formalna veljavnost pa po Haaški konvenciji. Glede vsebine oporoke, učinka oporoke ali npr. nujnih deležev glede na izbiro prava prav tako velja avstrijsko pravo (prvi odstavek 22. člena uredbe).

4. PRIZNANJE IN IZVRŠITEV ODLOČB V DEDNIH ZADEVAH

Ureditev področja priznanja in izvršitve odločb v dednih zadevah je novost na tem področju, saj ga doslej ni urejala nobena večstranska konvencija. Določbe tega poglavja se kot navedeno že zgoraj uporabljajo samo za odločbe s področja uporabe uredbe.(68)

Ureditev priznanja in izvršitve odločb v dednih zadevah večinoma upošteva sistem priznanja in izvršitve odločb po t. i. uredbi Bruselj I.(69) Tako kot v uredbi Bruselj I tudi tu velja načelo samodejnega vzajemnega priznavanja sodnih odločb.(70) To pomeni, da se tuja sodna odločba prizna, ne da bi bilo za to treba začeti poseben postopek.(71) Nadalje sodišče države priznanja tuje sodne odločbe ne sme preverjati njene vsebine (prepoved révision au fond).(72)

Razlogi za nepriznanje so v skladu z razlogi za nepriznanje po uredbi Bruselj I.(73) Drugače kot v slednji uredba o dedovanju ne določa, da preizkusa javnega reda ni dovoljeno uporabiti glede pravil o pristojnosti.(74) Ker je to verjetno posledica napake pri prenosu določb, bi bilo treba to praznino zapolniti z analogno uporabo določb uredbe Bruselj I.(75) Ker je sistem po uredbi Bruselj I oblikovan za odločbe, izdane v pravdnem postopku, je treba glede na to, da pravila o priznavanju, izvršljivosti in izvrševanju odločb v dednih zadevah veljajo tako za tuje odločbe, izdane v pravdnem in nepravdnem postopku,(76) da bi se izognili trenjem navedeno določbo tudi temu primerno razlagati.(77) Primer takšne razlage je pojem toženec, ki ne sodeluje v postopku in mu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka.(78) Tudi v postopku priznanja po tej uredbi mora namreč sodišče preveriti, ali so imele osebe, ki jih zadeva sodna odločba, možnost sodelovati v postopku. V primeru upnika zapuščine se zastavlja vprašanje, ali ga lahko štejemo kot toženca. Ta namreč ni ne toženec, niti ni nasprotna stranka. Posledično je treba pojem toženec razlagati široko, da so z njim zajete vse osebe, ki jih zadeva odločba in ki morajo biti po domačem postopkovnem pravu držav članic udeležene v postopku, bodisi na predlog ali po uradni dolžnosti.(79)

Tako kot v uredbi Bruselj I je tudi tu predviden postopek razglasitve izvršljivosti (eksekvatura),(80) ki se začne na zahtevo zainteresirane stranke, ki vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti pri pristojnem sodišču.(81) Tako kot po uredbi Bruselj I so tudi tu predvidena pravna sredstva zoper razglasitev izvršljivosti.(82) V Sloveniji sta to ugovor, o katerem odloča okrožno sodišče, in pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.(83) Potrdilo o izvršljivosti po točki b tretjega odstavka 46. člena uredbe izda pristojno zapuščinsko sodišče.(84)

5. JAVNE LISTINE IN SODNE PORAVNAVE

Pojem javna listina je v uredi opredeljen(85) v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi Unibank,(86) in sicer pomeni listino v dedni zadevi, ki je bila uradno sestavljena ali overjena kot javna listina v državi članici, pri čemer se njena verodostojnost nanaša na podpis in njeno vsebino, ki jo je ugotovil javni organ ali drug organ, ki ga je za ta namen pooblastila država članica izvora. Odločilno pri tem je, da se pravni posel ali pravno razmerje, zapisan oziroma zapisano v listini, nanaša na dedno zadevo.(87) Iz navedenega izhaja, da so s tem v glavnem zajete notarske listine kakor v (civilnem) latinskem notariatu,(88) kjer je notar odgovoren za skladnost vsebine listine s pravom, ki se uporablja za pravno razmerje.(89) Primeroma bi se lahko navedlo različna razpolaganja za primer smrti, npr. oporoke in dedne pogodbe, izjava o sprejemu dediščine, odpoved dediščini, ter popis zapuščine(90) kot tudi nacionalno potrdilo o dedovanju, ki ni sestavljeno v obliki sodne odločbe.(91)

Uredba zagotavlja prosto kroženje javnih listin med državami članicami, zato uvaja nov pojem sprejemljivosti javne listine (acceptance of public documents, Annahme öffentlicher Urkunden).(92) To pomeni, da se javni listini ene države (država izvora) v drugi državi članici prizna enaka dokazna moč kot v državi članici izvora ali najbolj primerljiv učinek, pod pogojem, da to ni v očitnem nasprotju z javnim redom zadevne države članice.(93) Iz navedenega izhaja, da ne gre niti za potrditev pristnosti listine(94) niti za potrditev njene vsebine,(95) ampak le za to, da pristojni organ države članice, ki mu je predložena javna listina druge države članice, tej prizna enako dokazno moč, kot jo ima ta v državi izvora, oziroma če to ni mogoče,(96) najbolj primerljiv pravni učinek, pod pogojem, da to ni v očitnem nasprotju z javnim redom zadevne države članice.(97) Javni listini organ države članice torej podeli dokazne učinke, kot jih abstraktno določa pravo države izvora.(98) Če gre za slovensko javno listino, mora tuji organ upoštevati, da iz nje izhaja izpodbojna domneva in da potrjuje resničnost v njej navedenih dejstev. Pri tem je treba opozoriti, da v postopku vpisa v registre (npr. zemljiška knjiga) v skladu s l. točko drugega odstavka 1. člena uredbe pravo države, ki odloča o vpisu (in ne pravo države izvora), odloča o dokaznem učinku javnih listin druge države članice.(99)

Ker nobeni državi ni treba priznati dokaznih učinkov tujih javnih listin oziroma izenačiti njihovih učinkov z učinki domačih javnih listin,(100) se zastavlja vprašanje, ali sprejemljivost javnih listin v sprejemni državi pomeni, da ji ta lahko pripiše le učinke, ki jih imajo domače javne listine (dokazni učinki so omejeni že na podlagi lex fori), ali pa lahko dokazni učinki javne listine ne upoštevajo učinkov, ki jih sprejemna država daje domačim javnim listinam, in je tako edina omejitev ugovor javnega reda.(101) V literaturi glede tega ni enotnega mnenja. Nekateri na podlagi 61. uvodne izjave razlagajo, da imajo tuje javne listine v sprejemni državi enake učinke kot v državi izvora, torej širše, kot je to prevideno za domače javne listine. Pri tem mora sodišče upoštevati vrsto in obseg dokazne moči javne listine v državi članici izvora. (102) Če država prejemnica tuji javni listini ne more podeliti učinkov, kot jih ima ta po pravu države izvora, ker javnih listin v smislu uredbe ne pozna (npr. skandinavske države), bi ji morala podeliti vsaj učinke, ki so po njenem notranjem postopkovnem pravu najbolj podobni učinkom, ki jih ima predložena listina druge države članice.(103) To konkretno pomeni, da bi moral organ tuji javni listini pripisati vsaj učinke, kot jih ima zasebna listina, katere podpisi so bili pravnomočno ugotovljeni.(104) Drugi nasprotno iz dejstva, da se tuji javni listini pripiše najbolj primerljiv učinek, kot ga ima ta v državi izvora, izpeljujejo tezo, da lex fori sprejemne države postavlja mejo dokaznemu učinku tuje javne listine.(105)

V skladu z besedilom 59. člena in ciljem prostega pretoka javnih listin listina slovenskega notarja v drugih državah članicah načeloma dokazuje resničnost v njej navedenih dejstev. Če druga država članica (sprejemna država) takšnih učinkov ne pozna, pa bi pristojni organ te države slovenski listini pripisal učinke, ki so najbolj primerljivi z učinki listin po pravu prejemne države. Nasprotno pa imajo tuje javne listine pred pristojnimi slovenskimi organi načeloma učinke, kakršne imajo v državi izvora. Če bi na primer pravo države izvora listini pripisalo širše učinke (npr. da ni mogoče izpodbijati resničnosti dejstev, navedenih v javni listini), bi moral slovenski organ dokazne učinke tuje javne listine prilagoditi učinkom, ki jih ima slovenska javna listina v skladu z 224. členom ZPP (izpodbojna domneva resničnosti dejstev).(106) Treba je tudi opozoriti, da slovenski organ ob predložitvi tuje javne listine ne sme zahtevati nikakršne uradne potrditve ali druge podobne formalnosti, s čimer je mišljena overitev javnih listin za uporabo v drugi državi članici (legalizacija ali overitev z žigom apostille) .(107)

Kot pomoč pri uporabi javne listine v drugi državi članici uredba predvideva obrazec,(108) v katerem organ, ki je sestavil javno listino na zahtevo osebe, ki bo uporabila listino v drugi državi članici, opiše njeno dokazno moč. Pri tem pa je treba opozoriti, da je v obrazcu očitna napaka, saj so kot države izvora listine navedene tudi države, ki pojma javna listina sploh ne poznajo (Švedska, Finska in Ciper).(109) Zaradi tega bi lahko v državi članici, kjer naj bi se listina uporabila, organ zaradi nepoznavanja teh okoliščin ali zmotne ocene listini pripisal večje učinke, kot jih daje država izvora.(110)

Uredba nadalje določa tudi pristojnost za odločanje v primerih, ko se izpodbija verodostojnost javne listine, in sicer je izključno pristojno sodišče države članice izvora, ki verodostojnost listine ugotavlja v skladu z lastnim pravom. (111) To pomeni, da v sprejemni državi ni dopustno vložiti niti ugotovitvene tožbe glede pristnosti listine niti se ne sme odločati o pristnosti listine kot o predhodnem vprašanju.(112) Poseben postopek izpodbijanja veljavnosti javne listine je predviden le v nekaterih državah članicah.(113) Slovensko pravo tako kot nemško predvideva le možnost vložitve ugotovitvene tožbe oziroma se o tem vprašanju odloči kot o predhodnem vprašanju.(114) Če v državi izvora listine poteka postopek, s katerim se izpodbija njena verodostojnost, ta listina v času trajanja postopka nima več dokazne moči v drugi državi članici.(115) Če je listina v državi izvora razglašena za neveljavno, nima več nobene dokazne moči.(116) Uredba pa ne ureja nasprotnega primera, ko je sodišče v državi izvora ugotovilo, da je listina pristna. Ker uredba ne predvideva, da sodišče, ki odloča v dedni zadevi, prekine postopek za čas odločanja o pristnosti listine, se zastavlja vprašanje, kako bo postopalo, če je v zadevi odločilo s pravnomočno odločbo, pozneje pa je bila sporna listina v državi izvora potrjena kot pristna. V tuji literaturi se v takem primeru predlaga, da bi bilo treba uporabiti pravila o obnovi postopka,(117) saj drugače postopek izpodbijanja javne listine v državi članici izvora izgubi svoj namen.(118) V Sloveniji je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vprašanje pristnosti javne listine (npr. oporoke) predhodno vprašanje v pravdi, ki poteka na podlagi tožbe po 224. členu Zakona o dedovanju.(119)

Nasprotno pa je za odločanje o sporu glede veljavnosti pravnega posla ali pravnega razmerja,(120) ki izhaja iz javne listine, izključno pristojno sodišče na podlagi splošnih pravil o pristojnosti po uredbi, pri čemer se ta veljavnost pravnih poslov in razmerij presoja po pravu, ki se uporablja v skladu s III. poglavjem uredbe.(121) To pomeni, da sodišče, ki je pristojno za odločanje o dedni zadevi, kljub pravilu o sprejemljivosti javnih listin, lahko presoja o njihovi veljavnosti (npr. veljavnosti oporoke po 24. členu).(122) Tako kot v primeru izpodbijanja pristnosti tudi tu izpodbijana javna listina nima nobene dokazne moči v drugi državi članici, dokler poteka postopek pred pristojnim sodiščem.(123)

Za konec pregleda tega poglavja je treba dodati, da se glede izvršljivosti javnih listin smiselno uporabljajo določbe o izvršljivosti sodnih odločb.(124) Enako velja tudi za izvršljivost sodnih poravnav.(125)

6. EVROPSKO POTRDILO O DEDOVANJU

6.1 Uvod

Uredba o dedovanju prvič(126) uvaja nov pravni instrument sui generis,(127) tj. evropsko potrdilo o dedovanju, ki je podrobno urejeno v kar dvanajstih členih (62.–73. člen). Njegov namen je zagotoviti hitro, nemoteno in učinkovito urejanje dedovanja s čezmejnimi posledicami, ki dediču, volilojemniku, izvršitelju oporoke in upravitelju zapuščine (prosilcu)(128) omogoča, da z njim dokaže svoj status in/ali uveljavi svoje pravice in pooblastila v drugi državi članici.(129)

Doslej so namreč v državah članicah obstajale le različne vrste nacionalnih listin oziroma dokazil o dedovanju,(130) kar je povzročalo, da so imeli upravičenci pri urejanju dedovanja (npr. dokazovanju svojega statusa pri tuji banki) pogosto težave, saj so organi držav članic zaradi jezikovnih ovir, drugačne terminologije in nepoznavanja pravne značilnosti tujih listin o dedovanju pogosto tuje listine o dedovanju zavračali in praviloma zahtevali predložitev nacionalnega potrdila o dedovanju.(131) Tako so v isti dedni zadevi organi različnih držav članic izdajali listine o dedovanju,(132) kar je povzročalo zavlačevanje postopka in dodatne stroške.(133) Evropsko potrdilo o dedovanju zdaj omogoča urejanje dedovanja v državah članicah brez kakršnega koli dodatnega postopka,(134) kar pomeni znatno olajšanje za upravičence.(135)

6.2 Razmerje med evropskim in nacionalnimi potrdili o dedovanju

Kot navedeno zgoraj, se evropsko potrdilo izda za uporabo v drugi državi članici, (136) vendar pa ne nadomešča nacionalnih potrdil o dedovanju, ampak obstaja poleg njih. (137) Evropsko potrdilo o dedovanju ne učinkuje le v državah, kjer se uporabi, ampak tudi v državi, ki ga izda.(138) Vendar uporaba evropskega potrdila ni obvezna,(139) saj gre za izbirni instrument.(140) . Ker uredba podrobneje ne ureja razmerja med evropskim in nacionalnimi potrdili, teorija iz navedenega sklepa, da upravičenec lahko prosto izbira, in torej lahko zaprosi za izdajo evropskega potrdila ali nacionalne listine o dedovanju ali zaprosi za izdajo obeh listin.(141) Pri tej odločitvi imajo pomembno vlogo tudi stroški in različni učinki potrdil.(142) Pri tem pa je treba še dodati, da v primeru, če stranka predloži evropsko potrdilo, tuji organ/tuja oseba ne sme zahtevati, da se namesto tega predloži drugo dokazilo.(143)

Nadalje se zastavlja vprašanje, kakšno je razmerje med evropskim in nacionalnimi potrdili o dedovanju oziroma če lahko pride do izdaje nasprotujočih si potrdil, saj uredba ne predvideva registra evropskih potrdil.(144) Ker uredba ne določa, kako ravnati v primeru nasprotja med njima, se je v teoriji oblikovalo več različnih stališč. (145) Glede na besedilo uredbe se zdi najbolj sprejemljivo stališče, ki izhaja iz dejstva, da upravičenec izbira med obema institutoma, ki sicer veljata neodvisno drug od drugega.(146) Pri tem bi se morale tudi za izdajo nacionalnega potrdila uporabljati splošne določbe o pristojnosti (4.–6. člen), saj gre za zadeve dedovanja, s čimer bi se preprečilo, da bi prišlo do izdaje nasprotujočih si potrdil.(147) Če pa bi kljub temu prišlo do nasprotja (npr. če so različna sodišča držav članic menila, da so mednarodno pristojna za izdajo potrdila), pa bi se lahko uporabila določba o sorodnih pravdah, saj v primeru, če so učinki potrdil različni, ne gre za postopek z istim zahtevkom/med istima strankama.(148) Poleg tega bi lahko prej izdano nacionalno potrdilo o dedovanju zaradi nezdružljivosti odločb preprečilo izdajo evropskega potrdila (točka b drugega odstavka 67. člena).(149) Če sodišče, ki je izdalo evropsko potrdilo, ugotovi, da obstajajo različna potrdila, mora netočno potrdilo preklicati ali spremeniti, vsekakor pa odložiti njegove učinke, dokler ni znano, ali je njegova vsebina pravilna.(150)

6.3 Pristojnost za izdajo in postopek izdaje evropskega potrdila o dedovanju

Za izdajo potrdila so pristojni organi države članice, ki so pristojni za odločanje v dedni zadevi po uredbi.(151) To so običajno organi države članice, v kateri je imel zapustnik zadnje običajno prebivališče. V tem primeru obstaja splošna pristojnost in vsebina potrdila se ne sme omejiti samo na zapuščino v državi članici, ki izda potrdilo, ampak mora zajeti celotno zapuščino. Drugače pa je v primeru subsidiarne pristojnosti in kadar je del zapuščine v tretji državi.(152) Pri tem so države članice morale določiti pristojne organe za odločanje v zadevi, pri čemer se določitev pristojnih organov praviloma ujema z nacionalno pristojnimi organi v dednih zadevah.(153) Za izdajo evropskega potrdila o dedovanju so v Sloveniji pristojna zapuščinska sodišča.(154) Poleg tega je novela Zakona o sodnih taksah za izdajo evropskega potrdila predvidela takso v višini 30 evrov.(155)

Evropsko potrdilo o dedovanju pristojni organ izda le na zahtevo prosilca, ki je lahko, kot navedeno že zgoraj, le dedič, volilojemnik,(156) izvršitelj oporoke in upravitelj zapuščine, ne pa tudi upnik zapuščine.(157) Prosilec lahko za vložitev zahteve uporabi obrazec,(158) uredba pa predpisuje tudi podatke, ki jih mora vsebovati zahteva.(159)

Po tem, ko pristojni organ prejme zahtevo za izdajo potrdila, mora preveriti podatke, izjave, listine in druga dokazila, ki jih je predložil prosilec. Uredba glede postopka ne vsebuje podrobnejših določb, ampak napotuje na uporabo nacionalnega prava, kar lahko povzroča razlike v postopkih izdaje potrdil.(160) Tako organ opravi poizvedbe za preverbo prej navedenih podatkov, če tako določa oziroma dovoljuje nacionalno pravo. Če se mu zdi potrebno pa tudi pozove prosilca da predloži dodatna dokazila.(161) Uredba ne določa obvezne udeležbe drugih morebitnih upravičencev iz zapuščine v postopku,(162) ampak določa le, da mora organ izdajatelj storiti vse potrebno, da o zahtevi za potrdilo obvesti upravičence. Če je to potrebno, zasliši vse udeležene osebe ali upravitelje ter z javnimi obvestili drugim morebitnim upravičencem omogoči, da uveljavljajo svoje pravice.(163)

Pomembna novost je tudi sistem neposredne izmenjave informacij(164) med organi držav članic, katerega namen je zagotoviti nemoteno preverbo zahtevkov za potrdilo. Tako bo lahko organ izdajatelj(165) oziroma sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu(166) , pridobilo informacije neposredno od pristojnih organov druge države članice, pod pogojem, da so ti po nacionalnem pravu pooblaščeni za zagotavljanje takšnih informacij drugemu nacionalnemu organu. V Sloveniji morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, nosilci javnih pooblastil ter druge osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev, ne glede na določbe o varstvu osebnih in drugih podatkov na obrazloženo(167) zahtevo sodišča brezplačno sporočiti zahtevane podatke.(168) Poleg tega morajo notarji sami pridobivati podatke iz uradnih evidenc, ki jih vodijo državni organi, organi lokalnih skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Ti morajo zahtevane podatke sporočiti brezplačno.(169) Tako kot domača sodišča in notarji bodo lahko tudi pristojni organi držav članic za potrebe preverbe podatkov zahtevali podatke iz zemljiške knjige, sodnega registra in drugih registrov .

6.4 Izdaja evropskega potrdila o dedovanju

Ko organ po pravu, ki se uporablja za dedovanje/po katerem koli pravu, ki se uporablja za posamezne elemente, ugotovi elemente, ki jih je treba potrditi, nemudoma izda potrdilo, in sicer obvezno na standardiziranem obrazcu V(170) , ter obvesti upravičence o izdaji.(171)

Pomembno je, da organ izdajatelj hrani izvirnik potrdila, prosilec(172) pa prejme overjeno kopijo potrdila, ki velja v omejenem obdobju šest mesecev od dneva izdaje(173) z možnostjo podaljšanja njegove veljavnosti, pri čemer mora biti dan poteka veljavnosti naveden na potrdilu. Ko poteče rok veljavnosti potrdila, dedič lahko zaprosi za njegovo podaljšanje ali novo potrdilo. Organ izdajatelj mora hraniti seznam oseb, ki so jim bile izdane overjene kopije potrdila,(174) da jih lahko obvesti, če bo potrdilo pozneje popravljeno, spremenjeno, razveljavljeno ali bodo začasno odloženi njegovi učinki.(175) Ker oseb, ki jim je bilo izdano potrdilo, ni mogoče vedno obvestiti, se lahko zgodi, da bodo v obtoku do izteka njihove veljavnosti netočne overjene kopije potrdila in bi lahko oseba, ki je bila zmotno navedena kot dedič, razpolagala s celotno zapuščino in zapustila državo, tako da bi bilo skoraj nemogoče pozneje zapuščino ponovno pridobiti. Uredba glede tega torej pomeni precejšnje tveganje, ki ga je evropski zakonodajalec očitno zavestno prevzel z namenom poenostavitve čezmejnega dedovanja.(176)

Organ zavrne izdajo potrdila v dveh primerih, in sicer takrat, kadar se v postopku izdaje/drugem postopku izpodbijajo elementi, ki jih je treba potrditi (prvi odstavek 63. člena), in kadar bi zaradi izdaje potrdila lahko prišlo do neskladnosti z odločbo, ki zadeva iste elemente.(177) (178)

6.5 Vsebina in učinki evropskega potrdila o dedovanju

Uredba glede vsebine potrdila v točkah od a do o 63. člena vsebuje izčrpen seznam podatkov, ki jih vsebuje potrdilo. Vsebina konkretnega potrdila se določi glede na namen, za katerega se izdaja. Okvirno bi lahko seznam razvrstili v tri skupine: podatki o zapustniku prosilcu, organu izdajatelju (točke od a do g), nadalje pravne podlage za dedovanje (zakon, oporoka, dedna pogodba, točke od i do k) in podatki o dednih deležih, seznamu pravic/premoženja volilojemnikov, omejitve pravic, pooblastila izvršitelja oporoke/upravitelja zapuščine in morebitne omejitve (točke od l do o).(179) Pri tem velja dodati, da potrdilo določa, da se določeno premoženje dodeli upravičencem, pri čemer pa se s tem ne potrjuje, da to premoženje tudi spada v zapuščino, na kar napotuje tudi 71. uvodna izjava, saj tu namreč ne gre za dedovanje, ampak vsakokratno premoženjsko (stvarno) pravo, ki je zunaj področja uporabe uredbe.(180)

Evropsko potrdilo o dedovanju, kot je navedeno že v uvodu, učinkuje v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben poseben postopek.(181) Potrdilo ni izvršilni naslov,(182) ima pa naslednje učinke: najprej velja izpodbojna domneva, da je vsebina potrdila resnična (dokazni učinek). Pri tem pa dokazni učinek potrdila ne vključuje elementov, ki jih uredba ne ureja, kot na primer ugotavljanje očetovstva ali materinstva.(183) Nadalje se šteje, da ima oseba status in/ali pravice ali pooblastila, kot so navedeni v potrdilu, brez pogojev in/ali omejitev, razen tistih, ki so navedeni v potrdilu (legitimacijski učinek). Slednje je pomembno predvsem v primerih, ko deli zapuščine zahtevajo tudi vpis v ustrezni register. Nacionalni registrski organi tako ne smejo več zahtevati, da se predloži nacionalno potrdilo o dedovanju ali druga dedna javna listina.(184) Potrdilo je namreč veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice,(185) pri čemer pa postopek, pravne zahteve in učinke vpisa še vedno določa pravo države članice.(186) Pristojni organ v državi, kjer se bo zahteval vpis, bo torej lahko zahteval dodatne podatke ali listine, ki se po pravu te države zahtevajo za vpis pravic v register.(187) Poleg tega pa bo lahko osebi, ki zaprosi za vpis tudi svetoval glede pridobitve manjkajočih listin ali informacij.(188)

Novela ZD-C v 227. e členu določa, da ima evropsko potrdilo o dedovanju, ki ga izda druga država članica, za potrebe vpisa pravice na nepremičnini ali premičnini v zemljiško knjigo ali drugo evidenco ali register, lastnost sklepa o dedovanju in je podlaga za takšen vpis. Postopek za vpis se začne na predlog stranke, katere pravica se vpisuje v register.(189)

Potrdilo varuje tudi dobrovernost tretjih, ki so izvršili plačilo/izročili premoženje osebi, ki je navedena kot pooblaščenec za sprejem plačila/premoženja, kot tudi tretjih, ki so pridobile premoženje od osebe, ki je v potrdilu navedena kot upravičena za razpolaganje s premoženjem. Tretji niso varovani, če so vedeli, da potrdilo ni pravilno oziroma tega zaradi hude malomarnosti niso vedeli.(190) Pri tem se zaradi zapisa v tretjem in četrtem odstavku 69. člena (»na podlagi podatkov, potrjenih v potrdilu«/na podlagi podatkov iz potrdila) zastavlja vprašanje, ali za zaščito dobrovernosti tretjega zadostuje, da je ta vedel za potrdilo (in je v času njegove veljavnosti ravnal na podlagi v njem potrjenih dejstev), ali pa je moralo biti potrdilo pri sklenitvi pravnega posla dejansko predloženo. To je pomembno tudi pri vprašanju o pravnih učinkih overjenih kopij potrdil, ki so vsebinsko nasprotujoča. Tudi glede tega vprašanja so v literaturi različna stališča, pri čemer pa prevladuje stališče, da zadostuje, če je tretji vedel za obstoj potrdila.(191) Ker je predlog uredbe omenjal imetništvo potrdila,(192) v sprejetem besedilu pa je to izpuščeno, bi lahko sklepali, da za zaščito dobre vere tretjih zadostuje že dejstvo, da je bilo izdano potrdilo oziroma da je bila overjena njegova kopija.(193) Posledično ne bi bila varovana dobrovernost tretjih glede overjenih kopij potrdil, ki so vsebinsko nasprotujoča.(194) Vendar pa je v 71. uvodni izjavi določeno, da je treba zaščito zagotoviti, če se predložijo veljavne overjene kopije. Takšna razlaga zagotavlja tudi spoštovanje časovne omejitve veljavnosti overjenih kopij, ki se sicer morda ne bi upoštevala .(195) To pa ne pomeni, da ni varstva, če potrdilo ni predloženo, saj se lahko konkretno zaupanje glede vsebine overjene kopije vzpostavi tudi na drug način, zadostuje torej že obstoj kavzalnosti.(196) To vprašanje torej poleg številnih drugih(197) ostaja odprto in ga bo verjetno moralo kmalu pojasniti Sodišče Evropske unije..

6.6 Popravek, sprememba in preklic evropskega potrdila o dedovanju

Drugače kot nekateri nacionalni pravni redi določajo za nacionalna potrdila o dedovanju(198) za evropsko potrdilo ni predvidena možnost, da bi ga organ izdajatelj, ko ugotovi, da je vsebinsko nepravilno, zahteval, da ga oseba, kateri je bilo izdano, vrne. Uredba namesto tega predvideva možnost spremembe ali preklica potrdila,(199) in sicer bodisi na zahtevo osebe, ki izkaže upravičen interes, ali po uradni dolžnosti, če to dopušča domače pravo. Primer takšne vsebinske napake potrdila je, če v potrdilu ne bi bil omenjen dedič, ki je poklican k dedovanju na podlagi prava, ki se uporablja. Do takšnega primera bi lahko prišlo ob domnevi, da je oseba v času smrti zapustnika še živa, ta pa je dejansko že umrla, namesto nje pa kot dedič nastopi njen otrok.(200)

Poleg tega mora organ izdajatelj o tem nemudoma obvestiti vse osebe, ki so jim bile izdane overjene kopije.(201) To pomeni, da organ izdajatelj popravi, spremeni ali prekliče izvirnik potrdila, overjene kopije potrdila pa so še vedno v obtoku, pri čemer še vedno varujejo tudi dobrovernost tretjih. Posledično lahko oseba, ki je prejela overjeno kopijo potrdila, v času njene veljavnosti veljavno razpolaga z zapuščino, če je tretji dobroveren, kar bo pravilo, saj organu izdajatelju tretjih ni treba obvestiti o spremembi ali preklicu potrdila.(202) V literaturi so zato tudi predlogi, da bi se morala določba razlagati široko že glede na njen namen in splošno načelo effet utile prava EU, katerega namen je preprečiti obtok nepravilnih listin, kar bi posledično pomenilo, da bi lahko organ izdajatelj zahteval vrnitev nepravilne overjene kopije.(203)

Navedena ureditev je v literaturi deležna precejšne kritike tudi zato, ker pušča odprto vprašanje, kakšni so pravni učinki overjenih kopij potrdil, katerih vsebina je nasprotujoča. Gre za primer, ko je bila na podlagi spremembe/preklica izvirnika potrdila izdana nova overjena kopija, v obtoku pa so še vedno overjene kopije prvotnega vsebinsko napačnega potrdila. Tu je, kot je navedeno zgoraj, odločilno dejstvo, ali se dobra vera glede potrdila nanaša na dejansko predložitev overjene kopije ali zadostuje že samo dejstvo, da je bila izdana overjena kopija potrdila.(204) To vprašanje ostaja nerešeno.

6.7 Pravna sredstva

Uredba loči dve vrsti pravnih sredstev, in sicer pravna sredstva zoper odločbo o izdaji/neizdaji potrdila(205) in pravna sredstva zoper odločbo organa, s katero je bilo potrdilo popravljeno, spremenjeno, preklicano ali so bili njegovi učinki začasno odloženi.(206) Gre za pravna sredstva sui generis, pri čemer uredba postopka natančneje ne določa, ampak napotuje na nacionalno pravo.(207)

Kadar sodišče izda potrdilo oziroma njegovo izdajo zavrne, lahko vsak prosilec takšno odločbo izpodbija. Če pritožbeni organ ugotovi, da je potrdilo vsebinsko napačno, ga lahko samo spremeni ali prekliče, ali pa napoti, da to stori organ izdajatelj. Podobno lahko v primeru neupravičene zavrnitve izdaje potrdila to izda samo ali od organa izdajatelja zahteva, da ponovno preuči primer in o njem odloča.(208) Poleg tega lahko vsakdo, ki izkaže upravičen interes, izpodbija odločbo o popravku, spremembi in preklicu potrdila ali s katero so bili začasno odloženi učinki potrdila.(209) Države članice so morale določiti pristojne organe, pri katerih se lahko vloži pravno sredstvo, in vrsto pravnega sredstva. Slovenija je kot pravno sredstvo zoper odločbe, navedene v 72. členu, določila pritožbo, ki se vloži pri okrajnem sodišču, o njej pa odloča višje sodišče, če sodišče, ki je sklep izdalo, svojega prejšnjega sklepa samo ne spremeni ali prekliče. Uredba sama sicer ne predvideva možnosti vložitve pravnega sredstva zoper odločitev o pravnem sredstvu, države članice pa ga lahko določijo same.(210)

Uredba predvideva tudi možnost začasne odložitve učinkov potrdila, ki je sredstvo začasnega zavarovanja,(211) z namenom preprečiti da bi v času vložitve pravnega sredstva prišlo do dobroverne pridobitve zapuščine.(212) Na primer oseba, ki zatrjuje, da je dedič in še ni bila priznana kot dedič, lahko zahteva odložitev učinkov potrdila, da bi preprečila, da bi dedič, naveden v potrdilu, razpolagal za zapuščino. Sodišče mora odločiti, ali ima ta oseba pravico izpodbijati odločitev sodišča. Ker uredba ne določa roka za vložitev zahteve, se ta lahko vloži kadarkoli.(213) Začasne učinke lahko odloži organ izdajatelj ali sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu.(214) Podobno kot v primeru popravka, spremembe ali preklica potrdila mora tudi v tem primeru pristojni organ o tem nemudoma obvestiti vse osebe, ki so jim bile izdane overjene kopije, organ pa ne sme v tem času izdati nobene druge overjene kopije.(215)

7. SKLEP

Uredba o dedovanju je dobrodošel in težko pričakovan pravni instrument na področju mednarodnega zasebnega (dednega) prava, ki doslej na ravni EU ni bilo urejeno. Uredba bo državljanom olajšala urejanje čezmejnega dedovanja, saj bo o dedni zadevi praviloma odločalo sodišče njihovega zadnjega običajnega prebivališča, ki bo praviloma uporabilo lastno pravo in izdalo evropsko potrdilo o dedovanju. Slednje je ključni instrument uredbe, saj dedičem omogoča, da z njim pred pristojnimi organi držav članic izkažejo svoj status ali uveljavijo svoje pravice. Kot nakazano v prispevku, ostaja odprtih kar precej pomembnih vprašanj, ki bodo verjetno predmet predhodnih vprašanj pred SEU. Do sedaj so bila zastavljena že tri predhodna vprašanja.(216)

LITERATURA:

Bergquist Ulf/ Damascelli, Domenico/Frimstion, Richard/Lagarde, Paul/Odersky, Felix/Reinhartz, Barbara (izdaj.), EU-Erbrechtsverordnung: Kommentar, Sellier: Köln, 2015.

Bredemeyer, Dierk: Erbrechtliche Legitimation durch Erbschein, Europäisches Nachlasszeugnis, Testament oder Vollmacht, Zeitschrift für Erbrecht und Vermogensnachfolge (ZEV) 2/2016, str. 65–71.

Buschbaum Markus, Rechtslagenanerkennung aufgrund öffentlicher Urkunden? Bestandaufnahme und Ausblick nach dem Inkrafttreten der EU-Erbrechtsverordnung, Festschrift für Dieter Martiny zum 70. Geburtstag, Tübingen: Mohr Siebeck, 2014, str. 259–276.

Deixler-Huebner, A., Schauer, M. (ur.), Kommentar zur EU-Erbrechtsverordnung. Wien: Manz Verlag, 2015.

Dorsel, Christoph: Europäische Erbrechtsverordnung und Europäisches Nachlasszeugnis, Zeitschrift für die Steuer-und Erbrechtspraxis (ZErb) št. 8/2014, str. 212–224.

Dorsel, Christoph./Schall, Christian: Die Umsetzung der ErbVO durch die Europäische Kommission – ein erster Überblick unter besonderer Berücksichtigung des Europäisches Nachlasszeugnisses, GPR 2015, str. 36–48.

Dutta, Anatol: Succession and Wills in the Conflict of Laws on the Eve of Europeanisation, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht (RabelsZ) št. 73/2009, str. 547–606.

Fitchen, Jonathan: »Recognition«, Acceptance and Enforcement of Authentic Instruments in the Succession Regulation, Journal of Private International Law (2012), 8:2, str. 323–358.

Frodl, Susanne: Einheit durch Aufgabe nationaler Rechtstraditionen? – EU-Erbrechtsverordnung kundgemacht, Österreichische Juristenzeitung (ÖJZ) št. 108/2012, str. 950–959.

Geimer, Reinhold v: Dutta, Anatol/Herrler, Sebastian (izdaj.): Die Europäische Erbrechtsverordnung: Tagungsband zum wissenschaftlichen Symposium anlässlich des 20-jährigen Bestehens des Deutschen Notarinstituts am 11. Oktober 2013 in Würzburg ; [20 Jahre DNotI 19932013] C. H. Beck, München, 2014, str. 143–160.

Grabitz, Eberhard/Hilf, Meinhard/Nettesheim, Martin: Das Recht der Europäischen Union, EUV/AEUV, 59. izdaja, C. H. Beck: München, 2016.

Von Groeben, Hans/Schwarze, Jürgen/Hatje, Armin (Izdaj.): Europäisches Unionrecht, 2. knjiga, 7. izdaja, Nomos, 2015.

Ivanc, Tjaša: Evropsko potrdilo o dedovanju – nov instrument na področju mednarodnega zasebnega (dednega) prava, Pravna praksa št. 7–8/2016, priloga, str. I–VII.

Ivanc, Tjaša. Uredba EU o dedovanju – izbrana vprašanja v: Zbornik 2. Dnevi nepravdnega in izvršilnega prava. Ljubljana: GV Založba 2013, str. 26–44.

Ivanc, Tjaša. Vpliv evropske uredbe o dedovanju na slovensko dedno pravo – nič novega ali leži kaj pod površino? Pravna praksa št. 9/2014, priloga, str. I–VIII.

Kleinschmidt, Jens: Optionales Erbrecht: Das Europäische Nachlasszeugnis als Herausforderung an das Kollisonsrecht, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht (RabelsZ) št. 77/2013, str. 723–785.

Lange, Knut Werner, v: Dutta, Anatol/Herrler, Sebastian (izdaj.): Die Europäische Erbrechtsverordnung: Tagungsband zum wissenschaftlichen Symposium anlässlich des 20-jährigen Bestehens des Deutschen Notarinstituts am 11. Oktober 2013 in Würzburg ; [20 Jahre DNotI 19932013] C. H. Beck, München, 2014, str. 161–178.

Leitner Siegfried, v: Leitner S., Die EU-Erbrechtsverordnung Nr. 650/2012 und deren Auswirkungen auf diverse Länder, 50. Tagung der DACH (Dublin), Zürich: Schulthess, 2014, str. 1–16.

Max Plack Institute for Comparative and International Private Law, Comments on the European Commission's proposal for a Regulation of the European Parliament and of the Council on jurisdiction, applicable law, recognition and enforcement of decisions and authentic instruments in matters of succession and the creation of a European Certificate of Succession, Rabels Zeitschrift für ausländisches und internationales Privatrecht (RabelsZ) št. 74/2010, str. 522–720.

Meyer, Christian F.: Die Geltung der EU-Erbrechtsverordnung für reine Drittstaatensachverhalte, Zeitschrift für Erbrecht und Vermogensnachfolge (ZEV) 9/2011, str. 445–450.

Müller-Lukoschek, Jutta: Die neue Erbrechtsverordnung: Einführung in die neue Rechtslage, zerb verlag, 2. izdaja, 2015.

Omlor, Sebastian: Gutglaubenschutz druch das Europäische Nachlasszeugnis, Zeitschrift für das Privatrecht der Europäischen Union (GPR) št. 4/2014, str. 216–222.

Rudolf, Claudia: Die Erbrechtsverordnung der Europäischen Union, Oesterreichische Notariatszeitung 2013, str. 225–242.

Rudolf, Claudia: Die Rechtswahl im internationalen Erbrecht (Avtonomija pri izbri prava v mednarodnem dednem pravu). v: Žnidaršič Skubic, V., Vlahek, A., Podobnik, K.(ur.), Zbornik v čast Karla Zupančiča, Družinsko in dedno pravo pred izzivi prihodnosti; Ljubljana: Pravna fakultete Univerze v Ljubljani, 2014, str. 303–321.

Rudolf, Claudia., Zoechling-Jud, Brigitta., Kogler, Gabriel: Kollisionsrecht (Kolizijsko pravo). v: Rechberger, W., Zoechling-Jud, B. (ur.), Die EU-Erbrechtsverordnung in Österreich. Wien: Verlag Österreich, 2015, str. 115–238.

Saecker, F. J., Rixecker, R. (ur.): Muenchener Kommentar zum Buergerlichen Gesetzbuch X6: Internationales Privatrecht. Muenchen: Beck Verlag, 2015 (citirano: MuenchKommBGB6)

Schmidt, Jessica: Der Erbnachweis in Deutschland ab 2015: Erbschein vs. Europäisches Nachlasszeugnis, Zeitschrift für Erbrecht und Vermogensnachfolge (ZEV) 8/2014, str. 389–395.

Simon, Ulrich/Buschbaum, Markus: Die neue EU-Erbrechtsverordnung, NJW št. 33/2012, str. 2393–2398.

Süß, Rembert: Das Europäische Nachlasszeugnis, Zeitschrift für europäisches Privatrecht (ZEuP) št. 4/2013, str. 725–750.

Volmer, Michael: Die EU-Erbrechtsverordnung-erste Fragen an Dogmatik und Forensik, Rechtspfleger, št. 8/2013, str. 421–433.

Wagner, Rolf: Aktuelle Entwicklungen in der justiziellen Zusammenarbeit in Zivilsachen, Neue Juristische Wochenschrift (NJW) št. 19/2012, str. 1333–1338.

Zupančič Karel/Žnidaršič-Skubic, Viktorija: Dedno pravo, tretja izdaja, Ljubljana, Uradni list 2009

Spletni viri:

<http://ec.europa.eu/civiljustice/homepage/homepage_ec_succes_sl.pdf>

<http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/556935/IPOL_STU%282016%29556935_EN.pdf> (12. 8. 2016).

_______________________

(1) Prvi odstavek 84. člena uredbe.

(2) Tako Wagner, nav. delo, str. 1334.

(3) Dostopno na: <http://ec.europa.eu/civiljustice/homepage/homepage_ec_succes_sl.pdf> (8. 8. 2016).

(4) Poleg Slovenije še v Nemčiji, Grčiji, Italiji, Španiji, na Češkem in Madžarskem. Pri tem se kot prednost te navezne okoliščine štejeta pravna varnost in enostavnost uporabe, saj je državljanstvo enostavno dokazati z ustrezno listino. Glej Leitner, nav. delo, str. 2.

(5) Na primer v Belgiji, na Danskem in v Luksemburgu in Franciji. Glej Leitner, nav. delo, str. 2.

(6) Tu se kot navezna okoliščina za dedovanje celotne zapuščine uporablja le eden od naveznih okoliščin (državljanstvo, zadnje običajno prebivališče, domicil). Tak sistem razen v Sloveniji imajo tudi Nemčija, Avstrija, Italija, Španija in še nekatere druge. Glej Dutta, nav. delo, str. 554, op. 42.

(7) V teh sistemih se za dedovanje premične zapuščine uporablja pravo, ki se navezuje na zapustnika, nepremična zapuščina pa se deduje po pravu, kjer je nepremičnina (lex rei sitae). Tak sistem poznajo npr. v Belgiji, Franciji, Luksemburgu, na Irskem in v Združenem kraljestvu. Glej Leitner, nav. delo, str. 2. Glej Dutta, nav. delo, str. 554, op. 44.

(8) Glej 7. uvodno izjavo uredbe.

(9) Npr. glede oblike dedovanja, oblikovanja oporočnega razpolaganja, določitve nujnih deležev ipd. Volmer, nav. delo, str. 421.

(10) Glej 4. in 21. člen uredbe, podrobneje o tem glej v III. poglavju o pristojnosti in pravu, ki se uporablja.

(11) Glej 4. in 21. člen, podrobneje na str. 8 in nasl. prispevka.

(12) Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (ZD-C) je bil sprejet 12. julija 2016, UL RS, št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016.

(13) Drugi odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije, UL EU C 202/172 z dne 7. 6. 2016.

(14) Geismann, v: Von der Groeben in dr., str. 1358, robna št. 35.

(15) Nettesheim, v: Grabitz in dr., robna št. 101; Geismann, v: Von der Groeben in dr., str. 1358, robna št. 35.

(16) 1. člen uredbe.

(17) Glej 4. člen uredbe.

(18) V skladu s točko d prvega odstavka 3. člena razpolaganje za primer smrti zajema oporoko, skupno oporoko in dedno pogodbo.

(19) Točka a prvega odstavka 3. člena uredbe.

(20) Npr. v Uredbi (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (t. i. uredba Bruselj Ia), UL EU L 351/1 z dne 20. 12. 2012.

(21) Sem spadajo tudi razmerja, ki imajo primerljive učinke po pravu, ki se uporablja za takšna razmerja. To področje urejata t. i. uredba Bruselj IIa (Uredba (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, poglavje 19, , str. 243–271) in t. i. uredba Rim III (Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanju življenjske skupnosti, UL EU L 343/2010 z dne 29. 12. 2010.

(22) To področje ureja Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih ter sodelovanju v preživninskih zadevah, UL EU L 7/1 z dne 10. 1. 2009.

(23) Sem spadajo tudi druga razmerja, ki imajo po pravu, ki se uporablja ta takšna razmerja, primerljive učinke kot zakonska zveza. To področje urejata Uredba Sveta (EU) št. 2016/2013 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema, UL EU L 183/1 z dne 8. 7. 2016 ter Uredba Sveta (EU) 2016/1104 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskopravnih posledic registriranih partnerskih skupnosti. Ti dve uredbi se bosta pričeli uporabljati 29.1.2019 v državah članicah, ki sodelujejo pri okrepljenem sodelovanju.

(24) Na primer darila, skupna lastnina več oseb, ki preide na preživelega, pokojninski načrti.

(25) Točki . f in g drugega odstavka 1. člena uredbe.

(26) Točke od h do j drugega odstavka 1. člena uredbe.

(27) Točki k in l drugega odstavka 1. člena uredbe.

(28) Glej peti odstavek 69. člena uredbe.

(29) 4. člen uredbe.

(30) 10. člen uredbe.

(31) 11. člen uredbe.

(32) Dutta, v: MuenchKommBGB6, uvod k 1. členu, robna št. 18.

(33) 20. člen uredbe.

(34) Dutta v: MuenchKommBGB6 , uvod k 1. členu, robna št. 18.

(35) Majer, nav. delo, str. 447.

(36) Ibid, str. 447.

(37) Ibid, str. 450.

(38) Te države imajo na podlagi Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode varnosti in pravice (UL EU C 202/8 z dne 7. 6. 2016, str. 259 in nasl.) oziroma Protokola št. 22 o stališču Danske (UL EU C 202/8 z dne 7. 6. 2016, str. 298 in nasl.) poseben položaj. Tako Velika Britanija in Irska načeloma ne sodelujeta pri ukrepih s področja svobode varnosti in pravice, imata pa možnost, da podata uradno obvestilo o nameri glede sodelovanja pri posamičnih instrumentih (opt-in). Prav tako na tem področju ne sodeluje Danska, ki pa ima možnost, da v šestih mesecih po sprejemu sklepa Sveta EU glede posamičnega ukrepa sporoči, ali bo sodelovala pri tem ukrepu. Glej Breitenmosser/Weyeneth, v: Von Groeben in dr., str. 57. Za zdaj se za to možnost po uredbi ni odločila še nobena od teh držav, zato jih je po tej uredbi treba šteti kot tretje države.

(39) To ne velja za 77. in 78. člen, ki se uporabljata od 16. 1. 2014, ter 79.–81. člen, ki se uporabljajo od 5. julija 2012. Glej drugi odstavek 84. člena uredbe.

(40) Glej drugi do četrti odstavek 83. člena.

(41) Rudolf/Zoechling-Jud/Kogler v: Rechberger/Zoechling-Jud, robna št. 3.22.

(42) Po uredbi ni izključeno, da velja za različno vprašanje glede dedovanja dedno pravo dveh ali celo več držav. Glej npr. 24., 25., 27. ali 30. člen.

(43) Rudolf, Avtonomija, str. 307.

(44) Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 234; Schauer, v: Deixler-Huebner/Schauer, 21. člen, robna štev. 12.

(45) Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 234.

(46) Primer: Zapustnik A umre 1. 1. 2016, začetek postopka 1. 2. 2016. A je imel do 9. 5. 2013 običajno prebivališče v Sloveniji, od 10. 5. 2013 do 8. 9. 2014 v Črni gori in nato do smrti v Srbiji.

(47) Deixler-Huebner v: Deixler-Huebner/Schauer, 7. člen, robna štev. 7; Dutta, v: MuenchKommBGB6, 7. člen, robna štev. 3.

(48) V literaturi je sporno vprašanje, kdo spada med »zadevne stranke« po drugem odstavku 5 člena uredbe. Glej Deixler-Huebner/Schauer, 5. člen, robna štev. 10; Dutta, v: MuenchKommBGB6, 5. člen, robna štev. 6.

(49) Glede oblike dogovora glej drugi odstavek 5 člena uredbe.

(50) Dogovor o izbiri sodišča je mogoč le, če je zapustnik izbral za dedovanje pravo države članice.

(51) Deixler-Huebner, v: Deixler-Huebner/Schauer, 7. člen, robna štev. 7; Dutta, v: MuenchKommBGB6, 7. člen, robna štev. 3.

(52) Deixler-Huebner, v: Deixler-Huebner/Schauer, 7. člen, robna štev. 8.

(53) Prav tam, 7. člen, robna štev. 18.

(54) Glej glede teh izjav tudi 28. člen uredbe.

(55) Gitschthaler, v: Deixler-Huebner/Schauer, 13. člen, robna štev. 13, 14.

(56) Gitschthaler, v: Deixler-Huebner/Schauer, 11. člen, robna štev. 8.

(57) Prav tam, 11. člen, robna štev. 3, 4.

(58) Glej 26. člen uredbe.

(59) Ivanc, uredba EU, str. 35.

(60) Npr. 24. člen uredbe za dopustnost in materialno veljavnost razpolaganja za primer smrti, ki ni dedna pogodba, ali 27. člen uredba oziroma Haaška konvencija za veljavnost glede oblike.

(61) Rudolf/Zoechling-Jud/Kogler v Rechberger/Zoechling-Jud, robna štev. 3.33; Schauer, v: Deixler-Huebner/Schauer, 21. člen, robna štev. 15.

(62) Rudolf/Zoechling-Jud/Kogler v Rechberger/Zoechling-Jud, robna štev. 3.38, 3.50; Schauer, v: Deixler-Huebner/Schauer, 21. člen, robna štev. 18.

(63) Rudolf/Zoechling-Jud/Kogler v Rechberger/Zoechling-Jud, robna štev. 3.35; Schauer, v: Deixler-Huebner/Schauer, 21. člen, robna štev. 17.

(64) Če je zapustnik izbral pravo države članice, lahko stranke sklenejo dogovor o izbiri sodišča (5. člen uredbe).

(65) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(66) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(67) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(68) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(69) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(70) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(71) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(72) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(73) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(74) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(75) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(76) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(77) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(78) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(79) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(80) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(81) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(82) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(83) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(84) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(85) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(86) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(87) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(88) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(89) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(90) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(91) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(92) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(93) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(94) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(95) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(96) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(97) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(98) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(99) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(100) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(101) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(102) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(103) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(104) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(105) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(106) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(107) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(108) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(109) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(110) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(111) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(112) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(113) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(114) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(115) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(116) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(117) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(118) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(119) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(120) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(121) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(122) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(123) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(124) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(125) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(126) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(127) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(128) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(129) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(130) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(131) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(132) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(133) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(134) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(135) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(136) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(137) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(138) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(139) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(140) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(141) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(142) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(143) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(144) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(145) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(146) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(147) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(148) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(149) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(150) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(151) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(152) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(153) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(154) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(155) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(156) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(157) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(158) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(159) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(160) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(161) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(162) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(163) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(164) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(165) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(166) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(167) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(168) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(169) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(170) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(171) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(172) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(173) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(174) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(175) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(176) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(177) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(178) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(179) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(180) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(181) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(182) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(183) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(184) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(185) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(186) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(187) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(188) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(189) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(190) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(191) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(192) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(193) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(194) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(195) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(196) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(197) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(198) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(199) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(200) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(201) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(202) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(203) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(204) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(205) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(206) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(207) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(208) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(209) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(210) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(211) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(212) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(213) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(214) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(215) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.

(216) Rudolf, Avtonomija, str. 311; Rudolf, Erbrechtsverordnung, str. 235.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju - člen 1 - 84

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o dedovanju (1976) - ZD člen 227a - 227k
Datum zadnje spremembe:
09.07.2018

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODEyNg==